1952 Rakov Škocjan – Lovci

Lovstvo je prestižen šport, za fine ljudi, na položajih. Tudi Tito je bil lovec in je uplenil mnogo kapitalnih živali. Kako, o tem krožijo razno razne govorice, ampak o tem tokrat ne bi. Vsi tudi poznamo slavne lovske zgodbe, ki so tudi sinonim za pripovedke, ki imajo v sebi le majhno zrno resnice. Splošno znano, da se lovci vsaj tako radi pretirano hvalijo, kot ribiči. Kakšen pa kdaj pove tudi zgodbo, ki mu ne dela slave in dve taki vam bom zaupala.

Lovci so ena čudna bratovščina. Pravijo, da so zato, da skrbijo za živali. Zakaj imajo pa potem puške? Žena jim skrtači gvant, puško na ramo in ga je frej za cel dan pa še pol noči. Potem se pa tam po gozdu sprehajajo. Živali se jim pa že na daleč ognejo, če se le da. Streljajo pa tudi kar malo tako, na slepo. Mojo prijateljico bi enkrat eden kmalu ustrelil. Ona gre rada v gozd na sprehod. In ko se je tako nekega dne sprehajala, stopi izza grma in vanjo meri lovec. Je slišal eno šumenje, pa je takoj mislil, da je žival. Ko je pa potem mojo prijateljico zagledal, je pa kar malo bled ratal in rekel: “Madona, kmalu bi te ustrelil. Sem mislil, da je jelen.” Pa moja prijateljica bolj kot kakšna srnica zgleda.

Enkrat je šel eden na lov, saj ga poznam, pa še mnogi, zato ga ne bom imenovala. Zlikan, čist, puška spucana. Pa gre po gozdu in kar naenkrat uzre pred sabo medveda. Čeljust mu pade na popek, oči skoraj tudi, užge turbo pospešek in jo stisne. Kaj je storil medved, se ne ve. Je imel pa možakar v tistem hipu hlače zadaj take barve, kot so imeli rjavosrajčniki srajce.

Dol, na koncu našega vrta, ima pa en drug lovec njivo. Malo naprej je pa že gozd. Na tej njivi je imel posejano koruzo pa jo je šel malo pogledat, kako raste. V koruzi je pa nekaj šumelo. Aha, si misli, jazbec in šiba domov po puško. Stoji s puško tam pred koruzo in vahta jazbeca. Ampak jazbec je bil mona in ko je pritacal iz koruze, ni bil jazbec, ampak medved. Tudi lovec je pozabil, da ima puško in jo je stisnil v varno zavetje doma, ki ni prav daleč od koruze.

No, so tri štorije, pa jih vem še. Sem se pri lovcih učila.

Stojita Tone Vatovec, poleg njega Janez Demšar, pred Janezom čepi Marjan Brzek (z brki).

V srednji vrsti, z brki kot Cankar je Peter Grajzar, poleg njega pa Janez Steržaj.

Vseh ostalih nismo prepoznali, računamo pa na lovsko solidarnost.

Kako zanimivo, da so se slikali prav tu. To je namreč spominsko obeležje logarju Kucu, ki so ga ustrelili raubšici. Se ne ve, ali pa se noče povedati, če po nesreči, ali kako drugače. Ampak to je bilo že pred drugo svetovno vojno.