1953 Dobec – Kranjč stric

Andrej Kranjc, Kranjč stric iz Dobca, so bili zanimiv človek. Rojeni so bili leta 1867, umrli pa so leta 1961. Živeli so kot stric pri svojem bratu Antonu, mojem starem očetu, in opravljali raznorazna kmečka dela. Kosili so, veliko gozdarili, sami podirali drevje z amerikanko, žago, s katero bi morala pravzaprav delati dva. Pozimi so iz leske delali vitre in iz teh koše za prenašanje sena, pa lese za sušenje sadja. Delali so grablje, lesene vile za seno, razno leseno kuhinjsko orodje, od žlic in kuhalnic do štokovnikov (lesen bet, ki so ga uporabljali za mečkanje kuhanega krompirja). Otroci smo jih zelo radi opazovali, nekateri pa so hoteli tudi sodelovati. Moj brat Janez jih je vprašal: »Stric, a veste, kako se fantiček najlaže nauči žagati?« »Kako?«, so vprašali. »Tako, da mu daste žago in žaga«. Pa so mu jo dali in postal je najbolj priročen od mojih bratov.

Strica so poznali po celi Menišiji, tudi po tem, da so šli vsako nedeljo peš v Begunje k prvi maši, ki je bila takrat ob 6 h zjutraj, potem pa naprej v Cerknico, pa nazaj v Begunje in še popoldne k nauku, ne glede na vreme. Menda so peš obiskali tudi vse romarske cerkve v Sloveniji in še marsikje. Bili so na Trsatu, pa v Lurdu in pri svetem Jakobu v Komposteli.

Zelo zanimivo so znali pripovedovati tudi svetopisemske zgodbe in zgodbe o svetnikih. Ko sem odrasla, sem si kupila knjigo o življenju svetnikov, a sem razočarana ugotovila, da ni niti približno tako zanimiva, kot je bilo stričevo pripovedovanje. Bili so tudi dober pevec. Doma smo peli skoraj vsak večer. Stric so znali neverjetno veliko pesmi, za vsako priliko, posebno cerkvenih, in to na pamet vse kitice. Učili so tudi druge, na primer Belčevi, Micko in Tonco, ki pa sta vedno peli z zvezkom v rokah. Vanj sta si bili zapisali besedila pesmi. Strica so nekajkrat obiskali tudi z radia in so posneli nekaj pesmi za oddajo “Naša zemlja v pesmi in besedi”.

Takrat so tudi povedali, da so oni že hodili v šolo v Begunje, kjer jih je najprej učil Korl Bernard. Njihov oče pa še ni hodil v šolo, čeprav si je močno želel. Takrat je bila šola samo v Postojni in bi bilo predrago.

Pozimi leta 1961 so šli stric peš na Rakitno obiskat nekega sorodnika. Na ledu jim je zdrsnilo in so si zlomili kolk. Potem so pa umrli za pljučnico.

 Tu so bili stric stari 86 let in že precej upognjeni, pa še vedno živahni in neutrudni.

 To sem pa jaz, v obveznem predpasničku, stara dobrih 7 let. Dogodka se ne spomnim.

 Stric so povsod hodili v čoulih (visokih usnjenih škornjih), v katerih niso nosili nogavic, ampak obeze (krpe, v katere so zavili noge). Pri sezuvanju so si pomagali z lesenim »zajcem«.

 Fotografiral je moj oče France Kranjc iz Dobca.