1929 Gorenje Jezero – V čolnu

Nasproti Mramorjevega na levi je Županov skedenj, vidi se tudi Županova hiša za njim, ki ni veliko drugačna kot zdaj. Skrajno levo spodaj je verjetno soseskin skedenj, nad njim še eden, potem je zadaj Vragova domačija, pred njo Mekaucova hiša.

Skrajno desno nad hišami na hribu je jezerska šola, kjer so se mladi Jezerci, Lažani in Otočani učili brati, pisati, računati, umno gospodariti in gospodinjiti, sadjariti ter spoštovati starše, oblast, cerkev in boga …

Ob cesti spodaj na robu vode stoji stara votla vrba, ki je še vedno živa – najbrž raste tam že tisoč let.

Skednji v vasi so si podobni: enak naklon strehe in izdelava sprednje strani – je čisto vse delal mojster Štirn iz Dan s svojo ekipo? Vas je videti lična in nova – le nekaj let je od zadnjega požara. Pogorelci so dobili ugodne kredite, zdaj pa jih gospodarska kriza hudo stiska za vrat, banka grozi z rubežem, če sproti ne poravnajo dolga in obresti … Na sliki pa je vse lepo, svetlo, prijazno, veselo. Še dobro, da fotoaparat ne vidi v dušo ali je celo ne ukrade, kakor so menda verjeli ameriški staroselci, ampak samo “konzervira “trenutek, ko je nastala slika.

Stanje vode na Malenšču je precej normalno. Čolna sta na mestu, kjer so šli poleti kmetje z vozovi čez plitvino, ker je bilo položnejše in se je živina manj mučila kot čez leseni most, ki ga je nadomestil betonski šele v petdesetih letih. (Uh, kakšen vrtoglav pogled skozi špranje med tramovi na deročo vodo tam spodaj!!). Na njem je stal fotograf, ko je nastal ta posnetek. Kamni od najstarejšega mostu pa so še vedno v strugi le kakih deset metrov niže, a jih tu ni videti. Nastanek imena Malenšče so nam v otroštvu razložili kot ostanek nekega malna ali več malnov, ki naj bi tu delovali v sivi davnini. Mogoče res, mogoče ne – imena so včasih srhljivo skrivnostne usedline časa …

V prvem čolnu sedita bolj mestno oblečeni ženski, med njima stoji moški v uniformi, v naročju ženske na desni se stiskata enako oblečeni deklici, verjetno dvojčici, zadaj na obali pa stojijo gledalci. Nekateri imajo zavihane hlačnice in zdi se, da nekdo brodi v vodi. Je otročaj, ki z rokami lovi menke, frilke ali klene pod kamni? (Še sama ne verjamem več, da sem to nekoč znala tudi jaz.) So tudi drugi stikali za ribami in imajo zato zavihane hlače, ali je samo vroče, pa so se malo pohladili? Ali so morda pomagali pri vkrcavanju gospode in splavitvi čolnov?

Kdo sta dami v čolnu? Ali ni bila ena morda kar teta Kolombica iz Trsta, sestrična Mramorjevega starega očeta Jakoba? Najbrž ne – potem bi že morala imeti kje tisti šopek marjetic, ki ji ga je ob prihodu izročila teta Micka, stara komaj osem let … Ah, kaj bi z marjeticami v čolnu, na Cerkniškem jezeru še celo ne … Morda je pa le ona- teta z eksotičnim imenom, ki živi v svetovljanskem Trstu?!

Rada bi kar verjela, da je to naša teta Štefka, pa seveda ni. Če pa bi bila, bi imela kakih devetnajst let, bila bi zdrava visokorasla lepotica, prijazna, razgledana, delovna in močna. A je prava teta Štefka v tem trenutku najbrž garala kje na njivi, v gozdu ali pri prašičih, ki so jih potem prodali, da je bilo za obresti, družina pa je tolkla nezabeljen krompir in karuznduš dan za dnem. Taki časi so bili to …

V drugem čolnu sta dva kmečko opravljena možaka. Drža levega kaže, kakor da mu leva roka ne služi dobro. Je Pangretov Peter iz hiše s temno streho za Marmorjevim skednjem?

Nekdo, ki se spozna na uniforme, bi ugotovil ali je kavalir financar, graničar, žandar ali kaj drugega. Vseh vrst uniformirancev se je trlo na Gornjem Jezeru – nekateri so bili tam zaradi službe, drugi za šport in razvedrilo …