1910 Rakek – Ob kamniti mizi

Na sliki je družba na Domiceljevem vrtu. Sedijo za kamnito mizo in pijejo  pivo. Desni je Maks Domicelj. Pri Domicelju je bila trgovina z mešanim blagom in špedicija Puntigamskega piva ter restavracija. Puntigamsko pivo varijo v avstrijski štajerski prestolnici že od leta 1478. Resnična zgodba o prvi večji pivovarni Grazer se začne v majhnem gostišču v okrožju piva Puntigam, na obrobju Gradca. Tam je bila majhna podeželska gostilna z vrtom za goste, kjer so ob lepih sončnih dnevih posedali številni izletniki.

Skozi veje starih mogočnih dreves je pripekalo pomladansko sonce. Za masivno kamnito mizo je vladalo veselo vzdušje. Trije možje in dama v najboljših nedeljskih oblekah so reševali usodo imperija ali pa so le razpravljali, zakaj je pivo vedno bolj mlačno.

»Povem vam, svet drvi v pogubo,« je dejal tisti z največjimi brki. »Včasih je bil posel posel! Ko si kupil par volov, si pljunil v dlan in stisnil roko. Danes? Danes moraš podpisati tri kilometre papirjev, na koncu pa ugotoviš, da si kupil mačka v žaklju, ki sploh ne zna loviti miši!«

»Ah, voli … To ni nič v primerjavi s politiko,« je zavzdihnil drugi in si z robcem obrisal potno čelo pod klobukom. »Poglej to novo vlado. Sami golobradi fantje, ki nimajo niti poštenih brkov in las, kaj šele pameti! Včasih so politiki vsaj kradli z določenim stilom in manirami. Danes pa ti poberejo davek še na zrak, ki ga vdihavaš na lastnem vrtu, potem pa ti rečejo, da je to za tvoje dobro.«

Gospa poleg njiju je globoko zavzdihnila in si popravila klobuk, ki je bil tako velik, da bi lahko služil za dežnik. »Moški …« je zamrmrala sama zase. »Če bi toliko delali, kot pametujete o politiki, bi bili že zdavnaj milijonarji.«

»Nekdaj je bilo vse bolje,« jo je preslišal tretji. »Mladina je bila spoštljiva. Ko sem bil jaz mlad, sem očetu pridržal plašč, še preden je sploh pomislil, da bo šel ven. Danes pa jim rečeš, naj gredo po vodo k vodnjaku, pa te pogledajo, kot bi jim ukazal, naj preplavajo Atlantik. Pa še vprašajo, če je za to kakšna nagrada!«

»Res je,« je pokimal prvi. »In kruh je bil večji. Tole danes … to niso hlebci, to so žemljice za deco.«

Vsi trije so modro umolknili in možato zazrli v fotografski objektiv, ponosni na svojo globoko analizo moderne družbe. Svet zunaj vrta je morda res drvel naprej z nevarno hitrostjo, a dokler je bila miza trdna in pivo pri roki, so bili pripravljeni zdržati še vsaj eno rundo modrovanja.

Pri Domicelju pa so pili pivo tudi visoki gostje. Leta 1902 ali tam nekje sta za Domiceljevo mizo sedela general Maister, ki je bil njihov sorodnik, in cesarska visokost Friderik. Beseda je dala besedo, pivo je teklo, pene je bilo vedno več. Domicelj je vedel, kaj se spodobi in je nastavil nov sodček. Pri sosednji mizi sedita Jerala in Ernest, ki vsake toliko časa vstane izza mize, izgine in se kmalu vrne.  Gostitelj stopi do cesarske mize in vpraša: »Kako vam ugajata tale dva nasproti, cesarska visokost?« Ta si je obrisal brke in rekel: »Dobra sta! Ampak debeli, to je možak, suhec pa ne zdrži nič, vedno bega.« Domicelj se hudomušno nasmehne in diskretno pove: »Veste, cesarska visokost, to je drugače, suhemu gre ta reč prepočasi … Vselej, ko izgine, potrobi v kuhinji še en vrček, nato se vrne.«

Viri:

• Osip Šest: Cerkniški originali, Brestov obzornik

Kraj: Rakek
Datum: 1910
Avtor: neznan
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 25. 7. 2016
Oblika: fotografija