Skip to content

1943 Rab – Dve pismi Janeza Trudna iz taborišča

2. 02. 2015


Janez Truden iz Podgore, rojen leta 1909, je bil kmet in prevoznik, furman. Z drugimi vaščani so ga Italijani 28. in 29. julija 1942 odpeljali v taborišče na otok Rab. Na domačiji so ostali njegovi starši ter žena z majhnima sinovoma, rojenima leta 1939 in 1941. Nikoli več jih ni videl.

Sinova sta bila premajhna, ko so jih nasilno ločili, da bi se spominjala njegove podobe. Ostali sta jima le dve pismi, ki ju je napisal oče in v njih s skrbjo in zatajevano bolečino spraševal po njima. Kot dokument objavljamo le eno pismo, drugo naj ostane v podrobnostih znano le Janezu in Francetu Trudnu in njunim potomcem.Prvo pismo je krajše in nima datuma, na njem je odtisnjena ne povsem razločna številka (1?)48126, verjetno od cenzure. Janez Truden v njem nagovarja ženo, otroke in starše in jim sporoča, da je živ in zdrav, hvala Bogu, in se zanima, kako je doma. Nič ne piše, kako se ima on, kaj šele da bi se pritoževal, le sprašuje ali mu lahko pošljejo paket prepečenega suhega kruha. Na koncu ganljivo vpraša po sinovih: »Kako pa kaj mali Janezek in Francek?«

Po pozdravu vsej družini priloži še naslov: Janez Truden, Concentramento internati civili, sett. IV. , šot. 131, Arbe.

Črte na praznem prostoru pretresljivega pisma so najbrž naredile ročice njegovih sinov, ko sta malo odrasla in skušala razbrati, kaj jima je napisal oče …

Drugo pismo z odtisnjeno številko 839326 je Janez Truden napisal 23. januarja 1943, natanko en teden pred smrtjo. Tokrat med drugim pravi, da se oglaša po dolgem času, jih pozdravlja  in sporoča, da je še živ in po malem zdrav, hvala Bogu. Nagovori očeta in pove, da je na sv. Antona dan, 17. januarja, prejel paket od njih in ne more povedati, kako zelo se ga je razveselil. Roti očeta naj mu takoj spet pošljejo paket hrane, enako »brzovozno ekspres kot zadnjič, drugače se predolgo vleče.” Sporoča, da sta nastanjena skupaj s sosedom Jurčkom in oba prosita, da jima od doma pošljejo tudi nekaj denarja. Izraža upanje, da se kmalu vidijo, čeprav je negotov glede tega ali bo to res kmalu ali ne.

Na koncu vpraša vsakega člana družine kako je kaj – žena, sinčki, oče, mama … pravi, da je »jako radoveden«, kako je doma, tudi koliko imajo živine. Nato še enkrat pozdravi družino in se poslovi z: »Vaš Janez – z Bogom!«

In čisto nazadnje še enkrat: »Paket pošljite vsak teden ali vsaj na štirinajst dni dni. Paket naj bo težak okoli 5 kg. Z Bogom!«

Z ničimer ne namigne na razmere, v katerih živi – najbrž tudi zaradi cenzure – a tudi njegovi pismi, kot pisma drugih internirancev na Rabu, se sučejo predvsem okoli paketov s hrano, kar jasno kaže, kako strahovito so bili lačni in zlepa niso mogli misliti na karkoli drugega kot na hrano. Le besedici »po malem zdrav« dajeta slutiti, da se ne počuti najbolje, a je videti, da je še vedno ponižno hvaležen za to, da ni slabše. Kaj pomeni njegova negotovost glede časa ponovnega snidenja? Je vedel, da mu moči usodno pojemajo in je bilo njegovo upanje usmerjeno na onostranstvo ali je upal na skorajšnji preobrat na tem svetu in osvoboditev iz rabskega pekla? Nikoli ne bomo vedeli.

Tudi ne vemo podrobnosti, kako je dan pred svečnico, 1. 2. 1943, Janez Truden umrl, je pa vsakomur jasno, da je to bila mučeniška smrt.

Vsa ta leta živi Matevžev oče v bridkem spominu družine. Žena in starši ga niso nikoli več videli, sinova sta bila premajhna, da bi se ga spomnila, poznata ga le po redkih fotografijah, ki so se ohranile. Samo pokopališče na Rabu, kjer je pokopan, še sedemdeset let po njegovi smrti, najmanj od leta 1970 redno obiskujejo vsi, tudi vnuki; vsaj vsaki dve leti, če ne pogosteje.

150107025

Na Rabu 4. 7. 1974.

Na fotografiji iz leta 1974, ki je bila posneta na pokopališču Kampor, kjer so pokopane žrtve italijanskega koncentracijskega taborišča Rab, vidimo Matevževo družino iz Podgore, ki je spet prišla na grob pokojnega gospodarja in očeta. Ne vemo, kdo jo je posnel, bilo pa je to med enim od obiskov na Rabu, ko so šli tja svojci umrlih skupaj, oziroma na pobudo in v organizaciji pokojnega starotrškega župnika Janeza Voljča ter kasneje skupaj z župnikom Janezom Kebetom.

Prva leta po vojni obiskovalcev na taboriščnem pokopališču ni bilo veliko, saj je bila pot tja zahteven podvig, od začetka sedemdesetih let pa so iz Loške doline prihajali vsako leto ali vsaki dve leti po eden, dva, prvič pa celo trije avtobusi sorodnikov in prijateljev. Z njimi je bil duhovnik in skupaj so molili najprej na pokopališču, potem pa so imeli mašo v cerkvi sv. Evfemije na Rabu.

Zadnja leta je obisk svojcev na grobovih umrlih internirancev bolj skromen, saj jih je veliko pomrlo ali pa so ostareli in je potovanje postalo zanje prehud napor, čeprav jih zelo žalosti misel, da so grobovi njihovi bližnjih osameli. Radi bi, da bi tudi mladi rod gojil spoštljiv spomin na prednike, ki so v fašističnem taborišču na Rabu umrli od lakote, bolezni in nečloveških življenjskih razmer, ker je okupator pač želel preprečiti vsakršen odpor in zagotoviti življenjski prostor za svoje ljudi, ki bi jih sčasoma naselil v naše kraje …

Na objavljeni sliki vidimo pri bronasti ploščici z imenom Janeza Trudna, ki je umrl na Rabu star triintrideset let, čisto spredaj dva vnuka po starejšem sinu, Janeza in Damjana. Eden čepi, drugi je sklonjen proti grobu. Pri grobu čepi in pod grmom rožmarina najbrž prižiga svečo France, mlajši sin Janeza Trudna, za njim stojita vnukinja Marija in snaha Nada, še bolj zadaj pa sorodnik Miro Žnidaršič -Trudnov iz Kozarišč. V sredini stoji starejši sin Janez Truden, na njegovi levi pa snaha Karla. Še tri osebe so z njimi skrajno desno: sosed Franc Urbiha – Lahov, ki je tudi prišel na grob svojega očeta in njegova žena Štefka, čisto zadaj pa je še neznana ženska postava v rožasti obleki.

Slika nosi datum 4. 7. 1974. V prejšnji državi je bil 4. julij državi praznik Dan borca in dela prost dan.

Slovarček:

  • jako radoveden:  zelo radoveden

Viri:

  • Franc Truden, Podgora, ustno, 2015

Kraj: Rab
Datum: 1943 in 1974
Avtor: neznan
Zbirka: Franc in Janez Truden, Podgora
Skenirano:5. 1. 2015
Oblika: dve pismi in fotografija

Advertisements
5 komentarjev leave one →
  1. Ivanka Gantar permalink
    2. 02. 2015 07:55

    Za se zjokat!

  2. Anonimnež permalink
    2. 02. 2015 08:33

    Takoj se približa tisti strah ko to berem. Mi ta drugi si nemoremo predstavljati kako so ljudje iz Loške doline trpeli, daleč od doma v italijanskih krempljih.

  3. Anajedrt permalink
    2. 02. 2015 08:37

    Ubogi Slovenski narod, koliko si prestal.

  4. bredatursic permalink
    2. 02. 2015 08:54

    Tudi moj stric, atov brat, ima tukaj grob. Ker hodimo na morje na Rab, ga vsako leto obiščemo.

  5. Anonimnež permalink
    2. 02. 2015 19:35

    matejasojer
    Ko tole bereš, se ti potrdi, da ljubezen do staršev nikoli ne umre. Nimam besed, ja za zjokat se je, kot je rekla gospa Ivanka.
    Draga Janez in France, vajin oče bi bil gotovo ponosen na vaju, neprecenljivo, kaj vse mu je bilo odvzeto.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: