Skip to content

1963 Žale – Bločanke na pogrebu

18. 02. 2015
tags:

150109050 Sodelovanje vaščanov ob smrti sokrajana spada med stare tradicije. Molitve ob obisku duhovnika pri umirajočem, ko ga je dajal v sveto olje, urejanja pokojnika, kot je umivanje, britje, preoblačenje in priprava mrtvaškega odra, dvodnevno bedenje in sam pogreb ter pospravljanje domače hiše, so bile navade, ki so se nenapisano prenašale iz roda v rod. Pogreb ni nikoli zamudil.

Bloške ženske so se udeležile tudi pogreba čevljarja Staneta Mestka na Žalah, ki seveda ni potekal po vaških navadah.

Stane Mestek je bil Rutar. Za čevljarja se je izučil pri Petriču v Cerknici. Kot mlad mojster je odprl svojo delavnico v Velikih Blokah. Pri Tončetovi Micki je najel sobo v pritličju in jo preuredil v delavnico. Nastanil se je pri sosedovih – Tonovih, v štibelcu. Na Blokah je bilo strank dovolj tako domačinov, kot oficirjev in njihovih družin. Poleg njegove delavnice sta bila v vasi še dva krojača, dva gostilničarja, vojaški bife, kino in kegljišče in Škocjanova trgovina. Danes je od tega le še Miklavčičeva gostilna.

Stane je imel vedno tudi veliko vasovalcev, saj se je pri njem kot strastnem kadilcu, vedno našel kakšen uporaben čik, pa tudi karte za šnopc, marjaš ali ajnc so bile zvečer vedno pri roki. Stane je bil samski, kot eden prvih si je kupil novo belo Vespo. Čevljar, fant z Vespo, to bi bilo danes kvečjemu primerljivo s kul fantom s Ferrarijem. Ob nedeljah popoldne, ko so dekleta hitela v kino, se je popeljal po vasi. Marsikakšno je povabil, da je postrani sedla zadaj in lahko si mislimo, da je bila sreča popolna. Le paziti je morala, da ji veter ni dvignil krila, saj takrat dekleta niso nosila hlač. Mulci se Vespe, ki je bila parkirana v Tončetovi veži, nismo smeli dotikati ali bog ne daj sedati nanjo. Stane nas je za kazen hitro namazal s črno čevljarsko barvo pod nosom.

Stane si je novo hišo in delavnico gradil v Novi vasi. Žal ga je prehitela huda bolezen in smrt.

150109050-001Na Blokah Stane ni imel sorodnikov, zato je bil pogrebni obred na Žalah v Ljubljani, pokopali pa so ga na Lavrici.

Gostilničar Ivan Miklavčič je takrat že imel avto Opel-Olympia. Naložil je štiri vaščanke, da so se z njim udeležile pogreba.

  • Zofka Škrabec – Malizjeva,
  • Mima Ponikvar – Ulčarjeva, za njo
  • Danica Modic – Tonova in
  • Zinka Drobnič.

Ženske so se uredile priložnosti primerno, v temne kostime in plašče, črne čevlje in črne torbice in resno opravile svojo dolžnost. Pospremile so sovaščana, šuštarja Staneta k počitku.

Po Stanetovi smrti je delavnico prevzel čevljar Turšič, jo preselil k Malizjevemu Lojzetu in Zofki in pozneje v Enžakovo kaščo. Hišo v centru Nove vasi so kupili Simčičevi. Staneta Mestek se v Velikih Blokah danes le redki še spomnimo. Tudi sam bi bil med njimi, če ne bi štrefil po Zinkini škatli s starimi slikami.

Slovarček:

  • dajati v sveto olje: poslednje maziljenje
  • štibelc: manjša soba v pritličju ob hiši
  • šnopc, marjaš, ajnc: igre s kartami
  • kul: imeniten?
  • štrefil: stikal
  • Vespa: kultno motorno kolo, skuter, proizvajalca Piaggio, Italija.
  • Rutar: prebivalec Rut, predela med Blokami in Robom

Viri:

  • Zinka Drobnič
  • Danica Modic

Kraj: Ljubljana
Datum: 1963
Avtor: Foto Žvokelj, Žale
Zbirka: Zinka Drobnič
Skenirano: 9. 10. 2014
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. 18. 02. 2015 11:38

    Joj, Vespa! Že ime je zvenelo čisto nezemeljsko. V Podcerkvi je vsa vas drla skupaj v nedeljo popoldne pred Knausovo hišo, ko je bilo slišati brenčanje njenega motorja. In kako se je kadilo za njo po makadamu! Samo ne vem več zagotovo: je bil lastnik Fricov Viktor ali Marjan ali kdo drug od podcerkauskih fantov. Da bi se jo kdo dotaknil? Dajte no!!

Dodajte komentar

%d bloggers like this: