Skip to content

1958 Velike Bloke – Reševalno vozilo

20. 02. 2015

150203389Šoferja vojaškega rešilnega avtomobila Franca Jenca je nekoč pozimi v letih 1958 do 1960 fotografiral vojaški fotograf na bencinski črpalki v vojašnici na Velikih Blokah.

Rešilni avto znamke Fiat z registrsko tablico JNA * F6962 je imel v zadnjem delu dve ležišči, ki ju je bilo mogoče izvleči, ter nekaj obvezil, opornic in drugega materiala za nudenje prve pomoči in oskrbo bolnikov.

Vrata avtomobila so se odpirala nasproti smeri vožnje. Imel je seveda sireno in utripajočo luč, sedeži pa so bili v kabini trije, zadaj pri ležiščih pa še eden, tako da se je v njem lahko peljalo poleg šoferja še pet ljudi. Avtomobil so uporabljali za prevoze iz vojašnice na Blokah v Ljubljano, Gorico ali na Reko in nazaj. Šofer kot pri vojski zaposlena civilna oseba ni nosil uniforme, je pa imel med delom na sebi večinoma vojaškega delovnega pajaca.

Na sliki se vidi, da je nekaj snega na vozišču, a ne toliko, da bi ga kdo čistil ali vlekel mašino. Sneg ni svež, topi se že, ali pa ga je spihala burja, kot lahko ugibamo po temnih lisah v ozadju, na črpalki pa je kar dobro zvožen in poteptan.

Pozneje, po letu 1960, je Franc Jenc zamenjal službo za bolje plačano in vozil prvi službeni avto v Kovinoplastiki, ki je bil znamke Škoda, v njem pa je potoval predvsem direktor Perušek ter komercialisti in vodja orodjarne.

Nekaj pozneje je Franc presedlal na kombi za kaki dve leti. Takrat je Kovinoplastika že imela avtobus, ki so mu ljubkovalno rekli gredenca, ker ni bil velik, imel je le 35 sedežev, pa tudi zaradi drsnih oken je nekoliko spominjal na kuhinjsko omaro, gredenco, kakršne so bile tedaj v modi. Podjetje ga je leta 1959 kupilo na priporočilo Janeza Hribarja, ki je štiri leta prej osnoval takratno Kovinsko podjetje Lož. To je do tedaj že preraslo v Kovinoplastiko.

Avtobus so uporabljali prvotno predvsem za prevoz delavcev iz Loškega Potoka in Cajnarjev. Zgodaj je morala gredenca na pot, da je do šeste ure zjutraj pripeljala v tovarno delavce iz Loškega Potoka, nato pa je šla še v Cajnarje po potnike, ki so začeli izmeno ob osmih. Ta avtobus je prvi vozil poklicni voznik po domače Ribičev iz Šmarate, ki se je pozneje preselil na Rakek, za njim Lado Škvarča iz Starega trga, potem pa kratek čas šofer Pacek. Ko je ta odšel, je po opravljenem izpitu za vožnjo avtobusa za volan poprijel Franc Jenc in z njim opravljal najrazličnejše prevoze. V nedeljo je na primer peljal delavce ali šolarje na letovanje v obmorske kraje, sindikalni ali šolski izlet, čez teden pa je spet vozil delavce v službo.

Bilo je poleti 1964, ko je polna gredenca razigranih kovinarjev in njihovih družin pripeljala ne le na Sviščake, ampak še daleč naprej in visoko pod Snežnik, kamor si še osebni avtomobili ne upajo in ne zmorejo … In tako je hrupna gruča v sandalih in zahmašnih čevljih, tankih krilih in spranih jopicah osvojila vrh Snežnika, večina prvič v življenju, saj je bilo do njega le še urico ali malo več hoje …

Ko so se vzpostavile redne avtobusne linije pa so gredencipobrali sedeže ven in prevažali z njo razno železje in druge materiale – kar in kamor je bilo pač potrebno. Ko so jo na začetku sedemdesetih let prenehali uporabljati, je šofer z naše slike sedel v tovornjak in do upokojitve zamenjal še tri. Vedno je imel rad avtomobile in rad jih je vozil, pa tudi rad popravljal, saj je bil vešč tudi tega.

150203389-001

France je bil vedno s srcem za volanom in od svojih vozil se je kar težko ločil, ko so dotrajala.

V tistih časih je bil šofer tudi zelo ugleden poklic in vsak je bil rad z njimi v dobrih odnosih, predvsem zato ker so šoferji prinesli prenekatero zdravilo ali drugo nujno potrebno dobrino iz oddaljenih krajev, prihranili marsikakšno pot in oddali paket ali škatlo kolin sorodnikom ob progi … in kdo ve, kaj še vse, saj so jih dan za dnem oblegali prosilci za najrazličnejše usluge, ki so jih bili večinoma tudi deležni in to z dobro voljo in veliko požrtvovalnostjo.

Slovarček:

  • vleči mašino: plužiti cesto z lesenim snežnim plugom na živalsko vprego
  • gredenca: kredenca, vrsta omare, navadno za posodo in pribor

Viri:

  • Franc Jenc, Lož, ustno, januar 2015

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1958 do 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: Franc Jenc
Skenirano: 3. 2. 2015
Oblika: fotografija

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. bredatursic permalink
    20. 02. 2015 11:18

    Bločani smo bili zelo povezani z vojaki, tako tudi z zdravniki, ki so takrat služili vojsko v Blokah. Kdorkoli je potreboval zdravniško pomoč, so Bločani najprej poklicali vojaškega zdravnika. Tako je bilo tudi v začetku aprila, leta 1960, ko so ženske še rojevale doma. Moja mama je bila noseča z mano, pa so hudomušni Bločani poklicali zdravnika, naj pride pomagat k porodu. Takoj je prišel in vsi v smeh: “1. april”. Ni bil preveč jezen, vendar drugi dan, ko sem se rodila jaz, pa vseeno ni hotel priti, ker je predvideval, da gre spet za potegavščino. Hvala Bogu, se je vse srečno izteklo, če ne, verjetno sedaj ne bi tega pisala. Še velikokrat smo se nasmejali na ta račun.

    Všeč mi je

  2. 20. 02. 2015 18:48

    Ne bom komentiral kar je zapisala gospa Breda vem pa,da je vojska na Blokah napravila veliko dodrega ,pa tudi kakšnno mlado življenje je preminulo ker niso odstranjevali bojna sredstva katera so uporabljabljali v vajah

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: