1956 Gorenje Jezero – Ribiči s saki

Ko so možaki takole s saki nalovili rib, je doma sledilo spiranje, čiščenje drobovja, pri čemer so ribo prerezali na hrbtu, soljenje čez noč ali tudi nekaj dni, kajenje na podstrešju in sušenje. Ribje meso se je sušilo razpeto na lesene paličice. Za kajenje so tako pripravljene ribe nanizali na palico, sušili pa so jih na podobnih lesah kot sadje. Suhe ribe so shranili največkrat zavite v papir in zasute s pepelom na hladnem mestu. Riba ni smela biti preveč okajena in ne preveč ali prehitro sušena. Premalo pa seveda tudi ne.

Ko je pritisnil glad, pa je sledilo kuhanje.

Okajene in posušene ribe so v Dolenji vasi, kjer je bila doma Anica Telič z Gorenjega Jezera, dobro umili in kake pol ure kuhali, odcedili in ohladili. Poznali so več receptov za pripravo rib, a najboljše so bile narejene na solato: na kose narezanemu ribjemu mesu (ščuke, menki itd.) so dodali po okusu sol in poper ter začinili z oljem, kisom in česnom. Mmmm!

Včasih pa so nalovili tudi rake, ki jih je bilo nekdaj zelo veliko. Bilo jih je dvoje vrst: navadni, manjši, imenovani kočevarji in se jih ni splačalo loviti, ker so imeli premalo mesa in veliki, ki so jim rekli kleščarji in so imeli kar nekaj okusnih grižljajev. Skuhali so jih v vodi, iz mesa od klešč in repkov pa so napravili odlično rižoto. Riž so skuhali posebej, na maščobi pa so popražili čebulo in drugo zelenjavo po okusu in izbiri ter dodali kuhan riž in izluščeno rakovo meso ter kuhali na šibkem ognju še kakih deset minut, da se je meso ogrelo, ne pa toliko, da bi se riž razkuhal … So si znali postreči stari Jezerci!

Oče in tete na Gorenjem Jezeru so nam otrokom večkrat pripovedovali zgodbe o ribah in ribičih v domači vasi:

Pri starem je bilo nekoč tako, da voda sedem let ni šla iz jezera. Potem so pa ribe tako zrasle, da je ena segala prav do tal, ko jo je ribič nesel na rami … Iz roda v rod so potem pripovedovali o tej ribi in zgodbe so se spominjali moj oče in njegov sošolec Petrov ata s Klanc, pa tudi teta Štefka in še kdo …

Včasih je bilo pa rib toliko, da so jih bili siti vsi pri hiši in celo prašičem so jih dali, je pripovedovala teta Micka.

V stari Jugoslaviji je bil ribolov v jezeru vaščanom prepovedan, pa so lovili na šverc. Večji mulci so šli k jezeru in lovili, mlajši so pa pazili po vasi, ali od kod ne prihajajo žandarji, ribiški čuvaj ali kdo drug, ki ni smel vedeti, kaj se godi v jezeru … Če se je pojavil kak sumljiv človek, so otroci na vasi zagnali največji hrup, ki so ga zmogli: vpili so, žvižgali in peli, tolkli po kakem plehu ali starih loncih in konzervah … Videti je bilo, kot da se razposajeno igrajo, v resnici pa je bil hrup opozorilo onim pri vodi, ki so jadrno poskrili ulov in ribiški pribor in se prav nedolžno primajali v vas … Tako se je mladih dni spominjala naša teta Ivanka.

Slovarček:

• pleh: pločevina
• na šverc: skrivaj, na črno

Viri:

• Anica Telič, Gorenje Jezero, ustno, marec 2015
• dr. Stanislav Renčelj: O notranjski kuhinji in drugih rečeh, založba Libris, Koper, 2003

Kraj: verjetno Gorenje Jezero
Datum: poleti 1956
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 11. 12. 2014
Oblika: negativ 135