Skip to content

1934 Zagreb – V ateljeju

23. 02. 2016

160127508Finančna straža, danes bi jo postavili med carino in finančno policijo, je med obema svetovnima vojnama spadala v pristojnost finančnega ministrstva v Beogradu ter njemu podrejene finančne direkcije v Ljubljani. Bila je uniformirana in oborožena, z nekaj prvinami vojaške organiziranosti.

Opravljali so naloge v zvezi z zagotavljanjem državnih prihodkov, to je užitnine (današnje trošarine) in monopolov (tobaka, cigaretnega papirja in vžigalnikov). Poleg tega so tisti ob državni meji opravljali vlogo čuvajev te meje, saj so nadzorovali tihotapstvo čez to črto. Nadalje so vodili izvršbe v zvezi z neplačanimi davščinami, vse do prodaje zarubljenega premoženja. Za potrebe davčnih uprav (odmera pridobnine in prometnega davka) so na terenu zbirali podatke o osebnih in gmotnih razmerah posameznih davčnih zavezancev.

Ob znanem odnosu Slovencev do plačevanja obveznosti državi si ni težko predstavljati, kolikšno priljubljenost so financarji uživali med ljudmi. To še posebej v obmejnih krajih, kot je bila tedaj Notranjska, kjer je domači tihotapec s soljo Martin Krpan še danes narodni junak, tihotapstvo pa je tedaj mnogim pomenilo skoro normalen vir dohodka. Leta 1939 je bilo na območju tedanje Dravske banovine zaposlenih v 133 enotah finančne kontrole 613 mož.. Pri nas so bili oddelki v Cerknici, Ložu, Planini pri Rakeku in na Rakeku. Med financarji je bilo tudi nekaj ruskih emigrantov, ki so pribežali k nam pred revolucijo. Tako je bil na Rakeku financar Vladimir Geništ, diplomant vojaške akademije v Rusiji, poleg njega pa tudi Štefan S. Lubski.

Financarji se najmanj sedem let po nastopu službe niso smeli poročiti, pripravniki pa sploh nikoli, s čimer si je država zagotovila lažje premeščanje, pa tudi nižje plače jim je lahko dajala, saj so samski financarji bivali v državnih stavbah z napol vojaško ureditvijo. Plače so bile razmeroma nizke, kar se je blažilo z draginjskim dodatkom, katerega višina je bila odvisna od kraja službovanja, v večjih mestih je bil večji. Ker je Lož iz zgodovinskih razlogov tedaj še imel status mesta, so tam službujoči financarji dobivali nekoliko večji draginjski dodatek. V svojem rojstnem kraju financar ni mogel službovati, tudi ne v rojstnem kraju svoje žene.Nosili so uniforme olivno sive barve. Vsake tri leta je imel uslužbenec pravico do nove uniforme, če je služboval ob meji pa vsaki dve leti. Krzneni ovratnik je bil iz rjave jagnjetine in so ga lahko nosili na bluzi, podloženi s krznom, ali na zimskem plašču. Ovratna ruta je bila iz olivno sive tkanine z belim robom, šal pa je bil spleten iz ovčje volne. Oznake službenih nazivov so nosili na zunanjem delu obeh narokavij bluze in plašča. Poduradniki (pripravniki, podpregledniki in pregledniki) so imeli od enega do tri srebrne trakove dolge 8 cm, uradniki (komisarji in inšpektorji) pa enake trakove zlate barve. Za svečane priložnosti so imeli tudi svečane uniforme. Orožje in oprema (opasač, prekoramnik, torbica za naboje, tok za revolver) so bili enaki kot v vojski. Uradniki so bili oboroženi z revolverjem, poduradniki pa s puško in bajonetom ali revolverjem. Orožje so smeli nositi le v službi.

160127508-001Na fotografiji je Ivana Mazij, Matevževa mati iz Velikih Blok, ko je 6. 8. 1934 leta obiskala svojega drugorojenca Franca, ki je bil tedaj poduradnik finančne straže v Zagrebu. Težko si je predstavljati, kako se je kmečka žena, tedaj stara 55 let, ki je rodila 11 otrok in je bil najmlajši sin Jože takrat star 14 let, odpravila na zanjo verjetno najdaljše potovanje v življenju.

160127508-002Sin Franc, tedaj star 33 let, je v tistih letih svojo kariero v finančni straži, začeto v Kastvu nad Reko, nadaljevano v Sorici nad Škofjo Loko, ki ga je kasneje vodila v razne kraje, med drugim v Zagreb, Kumanovo, Preševo, Gnjilane, Dojran, Malinsko na Krku, končal leta 1941 v Marenbergu (sedaj Radlje ob Dravi). Prve dni okupacije aprila 1941 so ga Nemci kot še mnoge druge Slovence (sezname za izgon so jim že prej pripravili člani tamkajšnjega Kulturbunda) z družino izgnali, čemur danes rečemo etnično čiščenje.

Na sliki je v svečani uniformi, trije srebrni trakovi na levem rokavu pa kažejo, da je tedaj z začetnega položaja pripravnika (en trak), preko pripravnika s položenim izpitom za poduradnika (dva trakova), dosegel položaj podpreglednika. Ob začetku vojne je imel položaj višjega preglednika finančne kontrole. Verjetno zaradi prepovedi poročanja pred iztekom predpisanega roka službovanja se je poročil šele leta 1938 pri 38 letih. Po vojni je služboval v davčni upravi Okraja in nato Občine Postojna, umrl pa je leta 1969 na Rakeku star 69 let. Mati ga je preživela za štiri leta.

160127508z Pa še natančen zapis na zadnji strani fotografije, kot smo pri gospodu Maziju starejšem že vajeni.

Napisal: Franc Mazi ml.

Viri:

  • Čelik, P.: Naši financarji ( 1918 – 1946 ). Modrijan založba, d. o. o ., Ljubljana, 2012
  • Vrišer, S.: Uniforme v zgodovini. Civilne uniforme na Slovenskem. Založba Park, Ljubljana, 1991

Kraj: Zagreb
Datum: 6. avgust 1934
Avtor: Fotografski atelje Criterion, Zagreb
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 27. 1. 2016
Oblika: fotografija

Advertisements
One Comment leave one →
  1. alojzmazij permalink
    24. 02. 2016 20:53

    Po pripovedi 96 letnega strica Jožeta so se mati Ivana iz Blok do Ljubljane peljali s Pečnikarjevim avtobusom, ki je čez Bloke vozil na progi Sušak- Ljubljana, nato pa z vlakom v Zagreb. Že prej enkrat so se z istim avtobusom peljali na Sušak, da so obiskali sina Franceta, ko je ta služboval v Kastvu nad Reko. Mater in staro mater Ivano smo vedno onikali.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: