1934 Zagreb – V ateljeju
Finančna straža, danes bi jo postavili med carino in finančno policijo, je med obema svetovnima vojnama spadala v pristojnost finančnega ministrstva v Beogradu ter njemu podrejene finančne direkcije v Ljubljani. Bila je uniformirana in oborožena, z nekaj prvinami vojaške organiziranosti.
Opravljali so naloge v zvezi z zagotavljanjem državnih prihodkov, to je užitnine (današnje trošarine) in monopolov (tobaka, cigaretnega papirja in vžigalnikov). Poleg tega so tisti ob državni meji opravljali vlogo čuvajev te meje, saj so nadzorovali tihotapstvo čez to črto. Nadalje so vodili izvršbe v zvezi z neplačanimi davščinami, vse do prodaje zarubljenega premoženja. Za potrebe davčnih uprav (odmera pridobnine in prometnega davka) so na terenu zbirali podatke o osebnih in gmotnih razmerah posameznih davčnih zavezancev.
Ob znanem odnosu Slovencev do plačevanja obveznosti državi si ni težko predstavljati, kolikšno priljubljenost so financarji uživali med ljudmi. To še posebej v obmejnih krajih, kot je bila tedaj Notranjska, kjer je domači tihotapec s soljo Martin Krpan še danes narodni junak, tihotapstvo pa je tedaj mnogim pomenilo skoro normalen vir dohodka. Leta 1939 je bilo na območju tedanje Dravske banovine zaposlenih v 133 enotah finančne kontrole 613 mož.. Pri nas so bili oddelki v Cerknici, Ložu, Planini pri Rakeku in na Rakeku. Med financarji je bilo tudi nekaj ruskih emigrantov, ki so pribežali k nam pred revolucijo. Tako je bil na Rakeku financar Vladimir Geništ, diplomant vojaške akademije v Rusiji, poleg njega pa tudi Štefan S. Lubski.
Na fotografiji je Ivana Mazij, Matevževa mati iz Velikih Blok, ko je 6. 8. 1934 leta obiskala svojega drugorojenca Franca, ki je bil tedaj poduradnik finančne straže v Zagrebu. Težko si je predstavljati, kako se je kmečka žena, tedaj stara 55 let, ki je rodila 11 otrok in je bil najmlajši sin Jože takrat star 14 let, odpravila na zanjo verjetno najdaljše potovanje v življenju.
Sin Franc, tedaj star 33 let, je v tistih letih svojo kariero v finančni straži, začeto v Kastvu nad Reko, nadaljevano v Sorici nad Škofjo Loko, ki ga je kasneje vodila v razne kraje, med drugim v Zagreb, Kumanovo, Preševo, Gnjilane, Dojran, Malinsko na Krku, končal leta 1941 v Marenbergu (sedaj Radlje ob Dravi). Prve dni okupacije aprila 1941 so ga Nemci kot še mnoge druge Slovence (sezname za izgon so jim že prej pripravili člani tamkajšnjega Kulturbunda) z družino izgnali, čemur danes rečemo etnično čiščenje.
Na sliki je v svečani uniformi, trije srebrni trakovi na levem rokavu pa kažejo, da je tedaj z začetnega položaja pripravnika (en trak), preko pripravnika s položenim izpitom za poduradnika (dva trakova), dosegel položaj podpreglednika. Ob začetku vojne je imel položaj višjega preglednika finančne kontrole. Verjetno zaradi prepovedi poročanja pred iztekom predpisanega roka službovanja se je poročil šele leta 1938 pri 38 letih. Po vojni je služboval v davčni upravi Okraja in nato Občine Postojna, umrl pa je leta 1969 na Rakeku star 69 let. Mati ga je preživela za štiri leta.
Pa še natančen zapis na zadnji strani fotografije, kot smo pri gospodu Maziju starejšem že vajeni.Napisal: Franc Mazi ml.
Viri:
- Čelik, P.: Naši financarji ( 1918 – 1946 ). Modrijan založba, d. o. o ., Ljubljana, 2012
- Vrišer, S.: Uniforme v zgodovini. Civilne uniforme na Slovenskem. Založba Park, Ljubljana, 1991
Kraj: Zagreb
Datum: 6. avgust 1934
Avtor: Fotografski atelje Criterion, Zagreb
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 27. 1. 2016
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Po pripovedi 96 letnega strica Jožeta so se mati Ivana iz Blok do Ljubljane peljali s Pečnikarjevim avtobusom, ki je čez Bloke vozil na progi Sušak- Ljubljana, nato pa z vlakom v Zagreb. Že prej enkrat so se z istim avtobusom peljali na Sušak, da so obiskali sina Franceta, ko je ta služboval v Kastvu nad Reko. Mater in staro mater Ivano smo vedno onikali.