1935 Cerknica – V delavnici

Lastnik kovinarske delavnice je bil Anton Mele iz Cerknice. O njem in njegovem delu smo v Starihslikah že ogromno pisali in kaže, da bomo lahko še, saj je slik in podatkov o tem še veliko, za kar gre velika zahvala Zvonetu Meletu ter njegovi ženi Joži, ki skrbno hranita vse slike, dokumente in drugo, kar je v zvezi z Meletovo delavnico. Pri njih so večinoma izdelovali vse, kar je bilo povezano s kovinarstvom, niso pa jim bila tuja tudi dela na področju popravila raznih strojev in raznih vozil. V tej delavnici je bila med drugim izdelana tudi gasilska črpalka, ki so tu izdelali za gasilce iz Nove vasi in o kateri je bil že napisan prispevek.Kot sem že v uvodu omenil je bila v delavnici kar gneča, kar pa ni čudno, kaj so v njej izdelovali vse. Na sredini delavnice so deli vodne turbine in velike cevi. Turbina in vse kar sodi zraven je bila izdelana v tej delavnici in kot je videti je v zaključni fazi izdelave. Poleg tega se v delavnici nahajata tudi dve motorni kolesi, ki so jih skoraj zagotovo dobili v popravilo. Če so bila motorna kolesa takrat redka, so bili še bolj redki mehaniki, ki so jih znali popraviti, te pa so pri Meletovih imeli. Pri delu so uporabljali razne stroje in orodje, kakršne se večinoma uporablja še danes, le da so ti bolj sodobni in podprti z računalniško tehnologijo.

V levem kotu spodaj vidimo del naprave za krivljenje pločevine, ki so ji rekli “pigmašina” ali pa “abkant”. Na isti strani je stebelni vrtalni stroj ali “bormašina”, ki je deloval v kombinaciji električnega in nožnega pogona, nanj pa je pripeta še naprava za brušenje, ki so jo imenovali “šmirgel”. Nasproti nje se nahaja stružnica, ki je imela več nazivov, “drejbank”, “drejponk” ali “drejmašina”, z njo pa se je stružilo oziroma “drejalo”. V delavnici so uporabljali dve stružnici, eno malo, ki je na sliki in še eno večjo. Poleg tega so imeli v delavnici tudi kovaško ognjišče “feldšmitno” ali “ješo”, kompresor za zrak, mehanske škarje za pločevino, ter drugo orodje, ki so ga potrebovali pri delu. Za večino strojev so uporabljali imena, privzeta iz nemščine. Te nemške izposojenke se veliko uporabljajo še danes.

Glede imenovanja strojev ali raznih naprav moram omeniti tudi to, da se je naziv, ki se ga je uporabilo prvič, ostal za zmeraj. Na primer, samonakladalni prikolici za seno v naših krajih največkrat rečemo “mengelca”. To ime je dobila po prvih takih prikolicah, ki so se začele uporabljati pri nas, proizvajalec pa je bila nemška firma MENGELE. Tako je vsaka taka prikolica ostala “mengelca” vse do danes. Podobno je s šivalnimi stroji SINGER, vsak šivani stroj je bil “singerca” in še bi lahko naštevali.

Mladenič na sliki ni prepoznan, po izrazu obraza pa je videti zadovoljen in predan svojemu delu. Lahko, da gre za vajenca, teh so imeli pri Meletovih kar nekaj, to sklepam po tem, ker je mlad in da so mu zaupali vrtanje, kar je za začetek eden izmed lažjih opravil.

Jermen, ki je gnal “šmirgel” je nameščen v osmico. Na tak način so zagotovili, da se je le ta vrtel v želeno smer, ki je bila v tem primeru nasprotna od smeri vrtenja pogona.

Tudi ta oseba ni prepoznana.

Zadaj na delovni mizi ali “ponku”, se nahaja platišče bicikla, tudi popravila teh prevoznih sredstev so bila v tistih časih potrebna in iskana.

Levo je Anton Mele iz Cerknice, lastnik delavnice.

Motor popravlja pa Tone Mihevc iz Cerknice, ki se je tudi učil in delal pri Meletovih. Motor, ki ga popravlja pa je 500 kubični BSA Wonderer iz leta 1927 350 kubični BSA L25 iz leta 1925¹.

Na tem izseku vidimo, da je na stružnico pripet jermen. Večino strojev v delavnici je poganjal elektromotor znamke ŠKODA. Ta je preko jermena poganjal transmisijo, nameščeno na stropu, nanjo pa so bili z jermeni priključeni določeni stroji. Vsi jermeni so bili usnjeni.