1963 Pudob – Plavalni bazen

V tistih letih je v Loški dolini delovalo zelo ambiciozno turistično društvo, ki mu je – če se prav spomnim – predsedoval Jože Stanič. Možje so dobro ocenili turistične potenciale Loške doline in zastavili visoke cilje, med drugim tudi kopališče, katerega rezultat je bil betonski bazen na sliki. Zgrajen je bil, se mi je zdelo, v veliki meri “udarniško”, kar pomeni s prostovoljci a sem ob poizvedovanju dobila podatek, da ga je gradila občina, tako da zdaj ne vem, pri čem smo.

Do bazena je s ceste čez en krak Obrha vodil mostič, ob njem pa je bilo nekaj prostora za poležavanje na soncu. Zdi se mi, da je nekaj časa stala tam tudi lesena uta za preoblačenje, drugih naprav in opreme pa bazen ni imel. Polnila ga je voda iz Obrha, ki je na eni strani pritekala vanj, na drugi pa odtekala.Nekaj let je bil bazen v Pudobu za Loško dolino pojem za svetovljansko kopanje in v njem se je posebno ob nedeljah – sobote so bile takrat še delovne – gnetla mladina iz vse doline in še od kod, ki je tja pripešačila ali prikolesarila, le tu in tam je kateri pribrenčal z mopedom.

V nekaj letih pa se je pudobski bazen izkazal za precej ponesrečen projekt: že ga je oškrbila zima, beton se je krušil, visoke vode so ga poplavile in  prinašale vanj nesnago, vzdrževanja ni bilo in kmalu so se v njem zaredile žabe. Tudi sanitarni možje so bili menda že prej dvignili strogi prst in turističnemu društvu – ali kdor je že bil odgovoren zanj –  je pošla sapa … mi pa smo žalovali za bazenom. Kdaj pa kdaj smo se še namočili v Olariji malo više v strugi Obrha, a smo tudi to sčasoma opustili.

Navpična črna črta v ozadju za skupino kopalcev je marouški dimnik, iz katerega se je belo kadilo, ko je hajcar kuril odpilke in pilanco, da je v mašinhauzu lahko sopla lokomobila in poganjala gater in vso drugo mašinerijo na Marofu, ki je bil tedaj že dolgo obrat Bresta … Nekoč sem videla človeka, ki je po železnih žičnatih oprijemih na tistem dimniku lezel navzgor in nekaj brkljal po njem – kar slabo mi je bilo ob pogledu nanj. Posebno imeniten vtis je naredila tudi mrežasta kapa vrh dimnika, za katero smo zaman ugibali, čemu služi – kot da bi precejala dim.

Na tem izseku slike se poleg bazena z glavo plavalca in skupine kopalcev vidijo tudi vrhovi marouških streh, v ozadju pa hribček, ki smo mu rekli Starotrška gmajna, kjer so se med grmovjem in nizkimi drevesi skrivale s kamenjem 0grajene uogradce kot povsod na obrobju Loške doline. Le zelo redke so bile še obdelane, večino so le kosili, mnoge pa so se že zaraščale, saj je razvijajoča se industrija v dolini ponujala lažji kruh. Danes je mogoče videti le tu in tam še kakšno pokošeno ogrado, na primer na pobočju Ulake, večino pa je prerasel gozd.

Najbrž je bil vroč dan in fantoma se je prilegla osvežitev.

Ne vemo, kdo je posnel sliko, le ugibamo, da je bil mogoče Jože Berglez. Dragocen pa je zapis letnice in kraja. Gotovo se bazena in z njim povezanih zgodb spominja še veliko tedanjih kopalcev in tistih, ki so ga gradili.