1975 Budimpešta – Izlet gozdarjev na Madžarsko

Restavracija Halásztanya v Kispestu – večerja v Čardi.

Na fotografiji od leve: neznana, Jana Zupančič Juvančič, Miroslav Juvančič, uniformirani strežnik, Darinka Strle.

Okoli leta 1975, v času ‘gnilega socializma’, je sindikat GG Postojna Tozd Snežnik organiziral za vse delavce in njihove bližnje izlet na Dunaj in Budimpešto. V zgodnjih urah smo se posedli po avtobusu in se odpeljali preko Maribora in mejnega prehoda Šentilj proti Dunaju. Po prihodu na Dunaj nas je čakala naša vodička, ki nas je odpeljala na ogled raznih dunajskih znamenitosti. Med drugim Schönbrunn, Prater, panoramska vožnja z avtobusom itd. Po ogledu smo se nastanili v enem od hotelov. Noč je bila kratka. Zjutraj nas je čakal »obilen zajtrk«, na malem krožničku cca 10 koščkov okisane hrenovke s kajzerico in belo kavo. Tudi na prošnjo po dodatnih kajzericah ni bilo uspeha. No, pa so se hitro organizirali. Skozi okno restavracije so preko ceste videli pekarno. Takoj je eden od prostovoljcev skočil po nekaj kil kruha. Problem je bil rešen, začudenje natakarjev po tudi.

Si predstavljate, kakšen obrok je bil to za gozdarje (sekače, traktoriste) vajene konkretne gozdarske hrane. Saj poznate gozdarski sendvič? ¾ kilska štručka kruha, prerezana po dolžini v njej pa mortadela debeline cca 1,5 cm, na njej približno enaka debelina sira z dodatkom kislih kumaric ali kislih paprik, po izbiri seveda, pa bi se še kaj našlo.

Sledili so napotki vodičke o ravnanju na madžarski carini, resni brez smeha s pripravljenimi potnimi listi. Obvezno pa mora vsak imeti pri sebi določeno vsoto v forintih. Predlagala je tudi menjalnico. Na vrat in nos smo menjavali »dojče mark« ali pa naše dinarje v forinte. Prišlo pa je tudi do konflikta med nami in vodičko. Pogovor je nanesel na zaščito slovenske manjšine na Koroškem. Ko je vodička izjavila, da naj gredo tisti Slovenci, ki jim ni kaj prav k Titu v Jugoslavijo, je prišlo do reakcije potnikov. Bili smo že izven Dunaja, ko so zaustavili avtobus in je vodstvo izleta vodičko enostavno zapodilo iz avtobusa. No, tudi brez nje nas je šofer varno pripeljal do madžarske meje.

Tu smo se vsi držali resno in kazali potne liste. Carinik se je le sprehodil po avtobusu, pogledal par potnih listov in brez vprašanja po forintih odšel iz njega. Odpeljali smo se proti novi destinacij Budimpešti. Nekje tu nas je čakala nova vodička.

Sledil je ogled mesta in njegovih znamenitosti.

Budimpešta je glavno mesto Madžarske in glavno politično, industrijsko, trgovsko in prometno središče države. Mesto leži na obeh bregovih reke Donave. Nastalo je z združitvijo Budima in Obude na desni (zahodni) in Pešte na levi (vzhodni) obali Donave.

Po ogledu je sledila nastanitev v hotelu, tu pa šok. V avli je bila mini trgovina, vendar je bilo 90 % artiklov možno kupiti le za marke ali naše dinarje. Za forinte pa le kakšne malenkosti. Lepo nas je na…vodička v Avstriji. Lahko smo le cedili sline ob gledanju ogrskih salam in sličnih izdelkov.

Budimpešta je bila v okolici našega hotela eno samo gradbišče. Tako da smo prosti popoldanski čas preživeli kar v okolici hotela. Tako so si naši vrli fantje hitro našli v bližini »oštarijo« ter zapolnili program z okušanjem madžarskih pijač. Proti večeru se je spustila gost megla, ko so izstopili iz gostilne, niso vedeli, kako priti do hotela, pa čeprav je bil ta v neposredni bližini. Več glav več zelja pravi pregovor. Naročili so taksi, še danes ne vem, kako jim je to uspelo. Vozili so se in vozili, ko je le eden ugotovil, da so se po njegovem že večkrat peljali mimo hotela. Na to je opozoril kolege. Ko so se zopet peljali mimo hotela, so ustavili taksi. Sledil je razgovor, podkrepljen z mahanjem rok (ročna madžarščina). Kako se je končalo, se pravzaprav ne spomnim. Pomembno je bilo, da smo bili zopet kompletni in pripravljeni na novo dogodivščino – obisk »čarde«.

Čarda (Csárd) je najbolj značilen tip madžarskega gostišča, taverna v starem slogu, ki ponuja tradicionalno kulinariko in pijače.

Sprejem je bil veličasten. Na mizah po sredini zastavice izmenoma Madžarske in Jugoslovanske. Natakarji v lepih oblačilih so izvrstno opravili svojo nalogo postrežbe vrhunske madžarske kulinarike. Pričakal nas je mini orkester s tradicionalno glasbo.

Tradicionalne jedi, kot je svetovno znani golaž (npr. ciganski) so pomembne v madžarski kuhinji. Jedi so pogosto začinjene s papriko (mleta rdeča paprika), kar je madžarska inovacija. Paprika v prahu, pridobljena iz posebne vrste paprike, je ena najpogostejših začimb v tradicionalni madžarski kuhinji.

Druge znane jedi so še piščančji paprikaš iz gosjih jeter, postrv z mandlji ter slani in sladki cmoki. In ne nazadnje zimska salama. Zimska salama je najbolj znana madžarska suho fermentirana klobasa. Ime izvira iz tradicije, da se ta salama pripravlja le v zimskih mesecih. Zimske salame so na voljo v dolžinah 54 cm “normál”, 33-36 cm “midi”, 19 cm “turista” in 16 cm “mini”.

Najbolj znani vini z Madžarskega sta Tokaji in  Bikova kri iz Egrija (Egri Bikavér).Poznan je tudi alkoholni liker Unicum, za katerega se že več kot 150 let uporablja mešanica štiridesetih madžarskih zelišč. Unicum je grenak liker (grenčica) temne barve, ki ga lahko pijemo kot aperitiv ali po obroku in ki pomaga pri prebavi.  Poskusite ga, ne bo vam žal.

Skupno smo se odločili za vino Bikova kri. Malo razočaranja je bilo le, da nas je že zgodaj zvečer šef strežbe obvestil, da je tega vina zmanjkalo, čeprav so imeli v skladišču zalogo za ves mesec. Pa ne za potrebe gozdarjev!

Pripravili so tudi mini kulturni program. Zaplesala sta dva mlada plesalca, najprej na tleh, sledil je ples na mizi, kjer sta zaplesala čardaš. Potem pa šok. Plesalec je povabil eno od naših, mislim da kuharico na ples, seveda na mizi. Po krajšem prigovarjanju je vsa prestrašena odšla na mizo in izvrstno opravila vlogo soplesalke. Sledilo je povabilo plesalke na ples. Na vso grozo je izbrala mene. V transu sem odšel na mizo in ves čas čakal, kdaj bom stopil v prazno. Seveda o kakšnem vodenju soplesalke ni bilo govora, vodila in vrtila me je ona. Preživel sem!

Čardaš so plesi novega sloga, ki so se razvili v 18. in 19. stoletju. Csárdás je madžarsko ime za narodne plese z madžarskimi vezenimi kostumi in energično glasbo. Čardaš je najbolj znan madžarski ples. Ime je izpeljano iz besede csárdá, kar pomeni krčma ali vaška točilnica. Kot ljudsko glasbo igrajo čardaš vse do danes predvsem madžarski ciganski ansambli, vendar je v številnih skladbah prodrl tudi v umetno glasbo.

Po odhodu iz »Čarde« nas je že čakal fotograf, ki je že imel izdelane fotografije in jih veselo prodajal.

Na fotografiji od leve: gospa Jana Zupančič Juvančič, ob njej njen mož – moja malenkost, zatopljena v večerjo Darinka Strle (rojena Nosan) in Frenk Strle.

Naslednji dan smo odšli proti domu, tokrat v smeri Hrvaške. Na poti smo se ustavili ob Blatnem jezeru na enem od postajališč. Tu smo si privoščili ciganski golaž, serviran na aluminijastih krožnikih z dobesedno okroglim dnom. Jedli smo stoje na neke vrste mizah izdelane z v tla zabite kole na njih pa deska. Tu so bili tudi nekakšni štanti, na katerih so prodajali vse vrste krame. Ne boste verjeli, vse v forintih. Polni forintov smo se podali v zapravljanje. Spomnim se, da sva z ženo  kupila set prtov in prtičkov. Forinte smo pa še prinesli domov v Slovenijo.

Na fotografiji en od še živečih prtičkov dimenzije 20 x 20 cm.

Blatno jezero (madžarsko Balaton) je jezero v zahodnem delu Madžarske in hkrati tudi največje jezero v srednji Evropi. Leži nekaj več kot 80 km jugozahodno od Budimpešte oz. okoli 70 km vzhodno od meje s Slovenijo pri Lendavi.

‘Najumetelnejši’ dosežki v madžarski tekstilni umetnosti so vezenine, ki se razlikujejo od regije do regije. Tiste iz Transilvanije so očarljivi izdelki orientalskega videza, šivani predvsem v eni barvi: rdeči, modri ali črni.

Veseli in polni lepih vtisov smo se odpeljali proti domu in uspešno prečkali mejo pri Hodošu. Po prihodu v Slovenijo pa nas je prijela huda žeja in po intervenciji naših vrlih gozdarjev smo se ustavili v prvi gostilni, ki smo jo zagledali. Izlet je kljub nekaterim manjšim kiksom zadovoljil vsa naša pričakovanja.

Kraj: Dunaj, Budimpešta
Datum: 1975
Avtor: Kulcsar
Zbirka: Miro Juvančič
Skenirano: 10. 11. 2023
Oblika: 2 fotografiji, prtiček