1929 Iga vas – Vojaki s konji in furmanska zgodba

Sliko starojugoslovanskih vojakov s konji sem našla pri Lekanovih v Sigi oziroma Iga vasi, kjer jo hrani Marica Pavlič. Od vojakov, ki jih je služil v Beogradu okoli leta 1929, če sem si prav zapomnila, jo je prinesel Lekanov ata, ne vem pa, ali je na njej tudi on. Čisto mogoče je, da mu jo je podaril za spomin kakšen vojaški kolega.

Nisem prepričana, da je betonska reč v ospredju korito za napajanje, lahko da je samo privez za konje ali kaj drugega. V ozadju je nekaj zgradb, mogoče vojašnice. O sliki je to vse, kar vem in ugibam, razmišljam pa o tem, kako so bili konji nekoč neločljiv del življenja, tudi vojaškega, zdaj pa so te lepe in plemenite živali pristale nekako na obrobju. Tudi moj oče se je spominjal mnogih konj, ki so jih imeli doma, s katerimi so furali in švercali, pa tudi tistih, s katerimi je imel opravka kot vojak, od katerih je bil eden po njegovi pripovedi prav posebno popadljiv, že prav nevaren. Najbrž zaradi kakšnih slabih izkušenj …

Še pred šestdesetimi leti je veljal kmet, ki je imel konje, za nekaj več. Reveži so opravljali težka dela s počasnimi kravami ali voli. Otroci smo se igrali “za konje”, tako kot so se naši otroci pozneje igrali z avtki, letali in helikopterji, vnuki sedaj pa samo še z vesoljskimi ladjami in droni … Ena palica je bila konj, na katerem smo jahali, druga pa gajžla s katero smo konja poganjali. Ali pa smo iz daljše špage zvezali vajeti, ošierali otroka ali celo dva, da sta igrala konjski par, tretji pa ju je poganjal, in skupina je peketala in rezgetala po vsej vasi. Zapregli smo tudi kočijco ali uolak in se prevažali po kolovozih. Ko smo bili malo večji, smo se učili voditi konja med oranjem ali pri osipanju krompirja, tudi deklice, fantje pa so se kmalu pridružili furmanom.

Pri Ivanovih na Babnem Polju so najprej imeli le kravo, nato par volov, ko pa so vole prodali, je gospodar pri Pangretu v Viševku kupil že priletnega konja Ridžana, ostalo pa je še za eno fantovsko obleko denarja. Za nakup konja se je odločil po dolgotrajnem prigovarjanju odraščajočih sinov, ki bi bili radi pri delu v gozdu bolj učinkoviti, kot so bili lahko s počasnimi in neokretnimi voli, starejšega konja pa je kupil, da bi ga kot sam starejši mož lažje obvladoval.

Ko so gozdarili po Telebačniku, so les speljali domov samo z Ridžanom, ker je šlo vseskozi hnezdule, za na Marof pa si je bilo treba sposoditi Avguštinovega Sirkota in ju zapreči skupaj. Oče je poslal petnajstletnega sina s parom konj in vozom hlodov na Marof. Fant je moral vso dveinpolurno pot hoditi ob konjih, da je po klancu navzdol tudi žlajfal. Ko je prišel na cilj, je prosil tamkajšnje delavce na placu, naj mu pomagajo razložiti voz, kot mu je svetoval oče, ki se je zanašal na to, da tam dela tudi eden od Šemonovih, sorodnik njegovega predvojnega sotrpina v francoskih gozdovih, o katerem je pripovedoval, da se je tam proslavil kot boksarski šampion … Premagal je namreč črnega boksarja, ki je bil težji od njega, kadar pa je v gostilni malo popil in pri šanku grozeče pokazal svoje mišice, so Francozi kar skozi okno poskakali ven od strahu … Ko je prišla vojna, so pa Francozi tega istega Šemona nagovarjali, naj ostane in se jim pridruži, da se bodo skupaj borili proti Alemanom, Nemcem, ki jih niso marali.

No, na to se je zanašal Ivanov oče, ko je sina poslal na Marof s polnim vozom hlodov, trdno povezanim in porajtlanim … Ni bilo preprosto pravilno naložiti voz. Vsaka prema pri tajselnu je imela prečen okovan trakel s kratkimi ročicami, za dno mogoče desko ali pa tudi ne. Na tako pripravljen voz so najprej navalili po možnosti debelejše hlode, nanje pa še en ried. Hlode so med sabo na koncih speli s šrajfarji – kratkimi verigami s kljukami na koncih. Te kljuke so zabili v hlode tako, da je bila ena kljuka zabita v hlod v spodnjem riedu, druga pa v naslednjem, nato spet v drugem in vrhnjem – in to spredaj in zadaj. Tako naložene hlode so povezali z dvema dolgima verigama, ki so ju speli pod vozom in zategnili s porajtli – prožnimi bukovimi mladikami, ki so jih pritrdili z zavuornco ali žlajdro, to je krajšo verigo. Delo s porajtli je bila nevarna reč: če je spodrsnil, se zlomil ali se nepredvideno odpel, je lahko hudo udaril voznika, tudi do smrti, kot se je nekoč zgodilo v Podcerkvi … No, na vrh so pritrdili še vrečo sena, ki so ga dali konjem med razkladanjem voza, da so mirovali. Ni bilo tako preprosto biti furman, vsaka podrobnost je bila pomembna … Nekateri furmani so imeli pod vozom pritrjeno prično. To je bil včasih prav lepo oblikovan in okrašen zaboj ali pa ovalna lesena, dobro zaprta posoda za furmanske potrebščine. V Podgori pri Urbihovih so imeli še ne dolgo nazaj eno obešeno na steni skednja – pravo lepotico, ovalno, zeleno pobarvano in z umetelno oblikovanim okovjem …

No, ko je Ivanov fant prosil delavce na krlišču za pomoč, so rekli: “Kje imaš pa vino?! Pokaži vino, če ne, ne bomo!” Vina pa ni bilo … “Čigav pa si?” so vprašali čez čas. Ko je povedal, da je Ivanov in so se spomnili njegovega očeta, so nekako prkontenali, da bodo pomagali, a le pod pogojem, da jim drugič prinese vino, kar je v zadregi pač obljubil, kaj pa je hotel … Ko je bil voz prazen, je pa šlo proti domu, da se je kadilo za njimi! Ridžan, ki je bil že star, je res malo zaviral vožnjo, Sirko pa je kar letel. Tako visoko je skakal, da je kar preskočil šrango! Še dobro, da je mladi voznik pravilno ovil dolge ketne okoli oplejnčka spredaj in zadaj, obesil šrajfarje skupaj čez zadnjo kietno in jih pritrdil z zavuornco, drugače bi jih zgubil in doma doživel najmanj jezno pridigo, če ne kaj hujšega.

Ivanov Ridžan pa ni bil preveč prijazen konj, rad je brcal in grizel. Nekoč bi skoraj ubil Mohoričevega očeta, ki si ga je prišel sposodit. Menda se je, star kot je bil, oprijel njegovega repa, ko ga je zapregal, konju pa to ni bilo všeč, pa je močno brcnil le za las mimo starčeve glave.

Slovarček:

• oplejn(ček) : prečni premični del preme pri vozu
• gajžla: bič
• špaga: vrvica
• ošierati: nadeti živali opremo za vožnjo z vprego
• kočijca: enoosni ročni voziček, koreta
• uolak: dvoosni ročni voziček, pomanjšan vprežni voz
• hnezdule: navzdol
• plac: prostor za hlode, krlišče
• žlajfati: zavirati
• porajtl: vzvod za pritrjevanje in učvrstitev tovora hlodov
• tajselj: težak in trpežen, dobro okovan tovorni voz
• ried: vrsta
• šrajfar: pripomoček za pritrjevanje hlodov, sestavljen iz kratke verige in dveh zašiljenih kavljev
• zavuornca, žlajdra: krajša in tanjša veriga
• prična: lesena posoda, pravzaprav kovček pod vozom za furmanski pribor
• prkontenati: privoliti
• šranga: stranski del opreme za vprego iz vrvi, usnja in železnih obročkov na koncu
• kietna: veriga
• furati: prevažati
• švercati: tihotapiti

Viri:

• Slavko Ožbolt, Markovec, december 2017, ustno

Kraj: ni znan (fotografija), Iga vas (zgodba)
Datum: okoli leta 1929
Avtor: ni znan
Zbirka: Marica Pavlič
Skenirano: 18. 6. 2015
Oblika: fotografija