Skip to content

1954 Planina – Dom onemoglih

13. 01. 2019

Slika gradnje Doma onemoglih v Planini je iz let po drugi svetovni vojni, ko so dozidali stavbo, v kateri je bila italijanska kasarna in je pripadala karabinjerjem. Okrajni ljudski odbor, samo ne vem kateri, je 30. junija 1954 izdal odločbo o ustanovitvi Doma onemoglih v Planini, leta 1972 pa so mu nadeli bolj priljudno ime Dom počitka Planina pri Rakeku. Leta 1977 se je preimenoval v Dom upokojencev Postojna in se tudi »preselil«
v Postojno.

Njega dni, za časa doma onemoglih, je bilo sramotno, če si svoje starše dal v dom. Tak otrok ni bil kaj prida vreden in držala se ga je sramota. Veliko bolje so jo odnesli tisti, ki so imeli nepokretne starše doma, cel dan same v umazanih plenicah in lačne do takrat, ko so prišli iz službe. Kaj je bolje, presodite sami. Osebno menim, da so taki domovi zlata vredni za vse tiste, ki sami ne morejo več poskrbeti zase, otroci pa so cel dan po službah. Dandanes imajo pestro družabno življenje, obiskujejo jih otroci iz vrtca, kulturna društva, hodijo na izlete, etc., samo če imaš dovolj veliko penzijo.

Naša mama je živela v prepričanju, da starše dati v dom – to je pa največja sramota, in ker je imela še majhno penzijo, si tega itak ne bi mogla privoščiti. Kadar sva ji šla s sinom malo na živce, je vedno dejala, da bo šla v dom, midva bova morala pa doplačevati zanjo. Potem je leta 2003 izbruhnila afera »Črni les«, ko naj bi v domu s tem imenom pomagali starostnikom na drug svet, še prej pa jih prepričali, da so jim zapustili svoje premoženje. Vsi obtoženi so bili oprani vse krivde, črna pika je pa ostala. Ko je mama ponovno grozila, da bo šla v dom in bom morala plačevati zanjo, sem ji rekla, da jo bom dala v Črni les in ne bo treba dolgo plačevati. Nasmehnila se je na eno stran, kot Drnovšek, kadar nam je govoril, da je inflacija 0,6 %, bila je pa 6 %, in potem so se te grožnje nehale.

Ko so v Cerknici odprli Dom starejših, so menda že prvi teden trije umrli in med ljudmi se ga je prijelo ime Predjama, ki je ostalo še do današnjih dni.

Naša soseda, zdrava in vesela, se je nekega dne odločila, da bi šla v dom. Kaj je botrovalo tej odločitvi, ne vemo, jo je pa njena hči vzela blazno resno in ji domovanje v domu tudi uredila. Ko je bilo treba iti, pa soseda ni bila več tako prepričana, da gre. Hči jo je postavila pred dejstvo, da je vse zmenjeno, da je to njena odločitev in morala je iti, za kar ji je bilo vedno žal, saj ni bilo priboljškov, ki jih je imela doma, prinešenih od dobrih sosedov. Le oblečena je bila vedno drugače, kadar sem peljala mamo na obisk, ker so od Rdečega križa dobili polno oblek, ki so jih skladiščili kar na podstrešju in je veljala samopostrežba za vse. Ja, ni se iz belega kruha norca delat.

Veliko ljudi je sodelovalo pri gradnji. Takoj po vojni se je gradilo udarniško in nihče ni bil zmatran ali pa ogrožen.
Ne vem, katera je Roza Maček, bi pa rekla, da tista v ospredju, najbolj nasmejana. Takoj mi je padla v oči.

Viri:

Kraj: Planina
Datum: 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Milan Trobič
Skenirano: 19. 5. 2016
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: