1939 Rakek – Birma
Kot je že postalo pravilo, letnico nastanka fotografije ugibam. Mi gre pa dobro od rok. Posvetitev rakovške cerkve je bila 30. oktobra 1938. Ljudje na sliki so v poletnih oblačilih in tudi birma je ponavadi poleti, zatorej slika ni nastala tega leta, ampak leto kasneje, enkrat poleti.
Me pa tale slika fejst muči, ker se nič »ne izide«. Že pri letnici je nastal problem. Če ga ne rešim takoj, dobim še enega. K birmi je šla Nesta z Rakeka. Rojena je bila leta 1922 in v letu 1939 je imela že sedemnajst let. Precej stara za birmo, bi rekla. Pred letom 1938 pa slika ni nastala, ker je cerkev že dokončana in okolica urejena.
Želela sem napisati nekaj o Nesti Likar, poročeni Miklavčič. Bila je otroška zdravnica v Idriji. Tam je živela z družino, saj je bil njen mož psihiater v Idrijski psihiatrični bolnišnici. Po upokojitvi so se s sinom Blažem preselili na Rakek, na Kamniti pot. Gospe se spomnim. Bila je tiha, mirna, a prijazna, vedno pripravljena pomagati. Ni bila le zdravnica na papirju ampak tudi v duši. Poklic je bil njeno življenjsko poslanstvo. Tudi v Idriji imajo zanjo le lepe besede in pohvale. To vem zato, ker sem klicala tja v želji, da bi dobila kaj več informacij, če že ne o njenem življenju pa vsaj o njenem delu. Žal, ampak res žal, nisem izvedela nič. Razočarana. Umrla je leta 2000.
Birmanka je Nesta Likar.
Njena botra je bila Amalija, mama Bože Urbanc, v katere zbirki sem sliko tudi našla. Pa tudi o Amaliji ne vem nič. Tokrat sem svoje delo slabo opravila.
Botra in birmanka pred stranskim vhodom (vzhod) v cerkev Srca Jezusovega na Rakeku. Naravnost skozi vrata vidimo vhod v zakristijo.
Podatke je zapisala Boža Urbanc.Kraj: Rakek
Datum: 1939
Avtor: neznan
Zbirka: Boža Urbanc
Skenirano: 6. 12. 2014
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Draga Ivanka, do leta 1972 so v tej hiši živeli moja teta Ivanka in stric Slavko Jeranče. Hišo so imeli v najemu. Umrli so eden za drugim po družinski tragediji. V tej hiši sem bil večkrat.
Imeli so psa po imenu Mišo, in ko je pri vhodnih vratih cvilil so vedeli da prihaja nekdo od domačih. Jerančetovi so pred prihodom na Rakek živeli v Logatcu, bolj natančno na Martin hribu, tudi kod podnajemniki hiše. Ivanka je bila gospodinja, Slavko pa na sodniji v zemljiški knjigi. Marsikaj bi se dalo še napisati. Vsem lepe pozdrave.
Gospo in sina nisem poznal.
Spoštovani gospod, ker je bila moja stara mama soseda Jerančetovih in me je kot otroka pazila, se zelo dobro spomnim gospe. Gospoda malo manj, ker ga ni bilo veliko zunaj. Če se prav spomnim, so mu odrezali nogo zradi sladkorne. Spomnim se tudi njunega sina Miloša.
Če imate kakšno sliko, jo kar pošljite in napišite zgodbo. Zelo bomo veseli.
Pogledajte objavo -1960 Grad na Loškem – proslava. Na sliki so Jerančetovi. Jerančetovi in Urbančevi so moja žlahta. Bom pobrskal po arhivu.
Kako sem bila vesela, ko sem zagledala to sliko. Boterca na sliki – Torničeva Malka, je bila moja soseda, doma v Begunjah, nasproti naše hiše, čez cesto. Ko sem prišla v Begunje, je bila ena prvih oseb, ki sem jih spoznala in takoj sem videla, kakšna “dobričina” je. Vsak dan je prišla k Cencovi Julki na jutranjo kavico, pa nikoli ni pozabila prinest kakšne sladkarijce za naše otroke. Poleg vseh lepih spominov, ki jih imam nanjo, mi je ostalo v spomihu tudi to, da je bila rojena 13.3.1913. Zanimivo. 🙂