1948 Cerknica – Frdamane orožne vaje

Podoba orača z voli mi je strašansko všeč. Kdo v informacijski dobi še zna napreči par volov v lesen plug in iti rahljat košček domače grude, v katero bo položil semena, vse leto negoval sadike in skrbel zanje, da bi jeseni v potu svojega obraza pobral plodove, ki mu bodo pomagali še eno leto preživeti sebe in družino? Prav svetopisemsko … Zdaj imamo vse iz trgovine. In to instant!!

Voli, ki sem jih gledala v otroštvu, so bili v Podcerkvi ali na Poljanah prav taki kot na tej mali umetnini, plug tudi, le orač ni imel predpasnika – smejali bi se mu; samo desetkrat pokrpane in zama­ščene hlače je nosil, preznojeno srajco s scefranim ovratnikom ter klobuk, ki je kazal lise vlažne soli, na katere se je prilepil prah vseh vrst … Pa okovane čižme s podkuvco na petah, zavezane z jermenčki in namazane z lojem, v njih pa namesto ali povrh štumfov smrdljive obuojke iz krp, imenovane tudi šufece.

Pri najboljši volji ne morem razbrati letnice na poštnem žigu te razglednice, ki jo je oče poslal mami z orožnih vaj v Zagrebu. Del žiga je toliko razločen, da se vidita številki 8 in VIII, torej 8. avgusta, to pa je tudi vse.

Določena dejstva pa nakazujejo, da so očeta vpoklicali na tiste frdamane orožne vaje, od koder je priromala ta pošta, prav kmalu potem, ko sta se z mamo poročila.

Oče je bil po vrnitvi iz nemškega vojnega ujetništva mobiliziran v Narodno zaščito, kamor so ga po koncu vojne vtaknili že na poti domov iz Nemčije, ko je stopil na slovenska tla, od tam pa je bil odpuščen po manj kot enem letu. Takoj se je zaposlil na LIP Cerknica, zasnovi poznejšega Bresta. Tam je kot tesar delal pri izdelavi lesenih barak. V menzi je spoznal mojo mamo, ki se je tam zaposlila potem, ko je nekaj časa, mogoče leto ali le pol delala pri neki družini, zdi se mi, da je rekla pri Hrenovih. Zelo malo vem o tistem času, kar je končno razumljivo, saj me še ni bilo …, ampak večkrat sem slišala, koliko neskončnih in napornih udarniških ur je napravil oče, da je dobil pravico do kart, s katerimi si je mogel kupiti blago za poročno obleko. Ne vem, kdo mu jo je sešil, ampak še desetletja je visela v omari, tudi ko mu je bila že davno premajhna. Bila je iz lepega sivega volnenega blaga z vzorcem ribje kosti. Kako je mama prišla do svoje poročne temnomodre volnene obleke tudi ne vem, spomnim pa se je še. Je imel pri izdelavi njunih poročnih oblačil kaj zraven tisti cerkniški krojač, mamin sorodnik, ki je živel blizu cerkve?

Poroka je bila na matičnem uradu, ohcet proletarska, poročnega slikanja ni bilo. Mama s Poljan so prinesli kokoš in tašce, oče je kupil dva litra vina. Kdo sta bili priči ne vem, kdo še, če sploh kdo, je bil na ohceti in kje je bila, tudi ne. Bilo je pač tako, kot so narekovali čas in okoliščine, a tudi zato, ker staršema ni bilo mar za blišč in trušč, pa ker sta imela druge skrbi in se jima je tako, kot je bilo, zdelo dovolj dobro in edino smiselno, če kaj vem. Formalnost v skromnih razmerah pač. So pa pili tisto vino iz čudežno lepih tankih kozarcev, ki so imeli brušen vzorec grozdja. Da sta uspela nekje kupiti tisti vinski servis, je prav nenavadno, mama pa je pripovedovala, da se je en kozarec pri pomivanju razbil že takrat – kakor za srečo, ki jo prinašajo črepinje. Drugi kozarci in steklenica so potem stali nedotakljivi še desetletja v kredenci in dvigali ugled lastnici.

No, ko sta se spoznala, je bilo vse njuno premoženje mogoče še vedno spraviti v srednjevelik kovček. Še dolgo smo imeli v rabi njuno prvo kastruolo iz aluminija, aluminijasta žlica se je zlomila, prav take vilice pa imam še vedno nekje spravljene za ponižen spomin in opomin, kako je tudi mogoče živeti čisto lepo in zadovoljno življenje … Po poroki sta stanovala pri Štefetovih v Cerknici, druga hiša na levi, če greš pri mostu na Dolenje Jezero. Šele čez eno leto ali kaj sta naročila mene, potem ko jima je nek cerkniški mizar napravil mobiljo: zakonsko posteljo, dva kuastlna, dve nočni omarici, mizo in štiri žieslne ter kuhinjsko gredenco. Kuhinjsko mizo, dva štokrla, otroški špampet in kišto za drva je napravil oče sam. Kot takrat se je tudi pozneje vedno držal načela: “Najprej štalco, potlej kravco!” Zato sem jaz prišla šele potem, ko se je že vsem zdelo čudno, da me še ni … “Nočeva spravljati siromakov na svet!” sta rekla tudi potem, ko so ju vedno znova gnjavili:”Zakaj pa imata samo eno?” … Pa še tisto je ženska … Ali razpočnica, kot je rekel stric Polde.

Naslov, kamor je oče poslal pozdrave in sporočilo iz Zagreba, je Cerknica 56, ker takrat uradno še ni bilo ulic v Cerknici. Da bi se vseeno lažje znašli, so domačini uporabljali imena kot Velka gasa, Mala gasa, Plac… zelo nazorno. Je pa ime Cerknice v naslovu pomembno za določanje časa nastanka te pošte: v drugi polovici leta 1950 nas ni bilo več tam, preselili smo se v Podcerkev, ker je moja starša najbrž vleklo h koreninam in/ali k boljšemu in lažjemu kruhu, torej je bila razglednica poslana med leti 1948, ko sta se starša poročila in 1950, ko smo odšli iz Cerknice. Če pa se spomnim očetovega ogorčenja, ko je kolegom pripovedoval, kako je moral na orožne vaje prvi mesec po poroki – torej naravnost z medenih tednov – letnica ne more biti drugačna kot 1948. Mu je to zakuhal informbiro? Skoraj zagotovo.

Ampak kdo je v očetovem sporočilu z zelenim črnilom popravil številko vojne pošte? In če je ne bi, bi vseeno dobil mamin odgovor?

Slovarček:

• frdaman: preklet, presneti
• mobilja: pohištvo
• kuastln: omara
• gredenca,: kuhinjska omara
• žiesln: stol z naslonom
• štokrle: stol brez naslona
• špampet: postelja
• kišta: zaboj
• kastuola: kuhinjska kuhalna posoda, kozica
• karte: nakaznice za nakup dobrin v času racionalizirane potrošnje
• čižmi : visoki čevlji
• podkuvca: podkvica
• tašce: flancati

Kraj: Cerknica
Datum: 8. 8. 1948 (?)
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: razglednica