Skip to content

1947 Cerknica – Delavci “kištarije”, predhodnice Bresta

5. 11. 2016

160920695Pisalo se je leto 1947. V takratnem lesno industrijskem podjetju LIP (predhodnici Bresta) so izdelovali “kište”. Od tu ime “kištarija”.

Kište (zaboje) za Jaffa pomaranče, so izdelovali za Izraelski trg. Tja pa niso pošiljali že sestavljenih, ampak po delih. Treba je bilo pripraviti enako število vseh elementov: stranic – levih, desnih, sprednjih, zadnjih in spodnjih za dno – vse odvisno od naročenega števila. Ti elementi se vidijo tudi v ozadju slike, saj so zloženi enaki skupaj. Enak postopek je bil kasneje tudi pri izdelavi barak oziroma v zabojarni.

Na sliki je ena izmena šestnajstih delavcev. Bile so tri take izmene. Ob kakšnem trenutku je slika nastala se ne ve, prav tako ni znan fotograf. Po oblekah predvidevam, da je bila pozna pomlad ali pa zgodnje poletje. En delavec je že v kratkih rokavih, čeprav so ostali še v jopicah ali celo v suknjičih. Ženske imajo čez svoje obleke privezane firtahe. Delali so od 5. ure zjutraj pa do 13. ure, druga izmena od 13. ure do 21. ure in tretja imena od 21. ure do 5. ure zjutraj. Za malico so morali delavci poskrbeti sami in so si jo nosili od doma.

Včasih so isti delavci peljali kište ali barake na Rakek na štacjon, kjer so jih oddajali na vagone, da so po železnici potovale do kupca. Po spominu moje tete, danes 96 letne Marije Obreza, je bilo najlažje, kadar sta šla skupaj z Božotom Ardaličem. Bil je zelo močan, tako da je bilo njej zelo olajšano prekladanje. Kot rojen Dalmatinec pa je bil še zelo zabaven.

Včasih pa so morale ženske – po dve delavki skupaj – pomagati, oziroma kot se pravilno reče, malovariti zidarjem. Zidarji so bili fantje s Štajerskega konca in so kar naprej po svoje zahtevali: “Dajte brž “cigle” in malto!” To ni bilo nič kaj žensko delo. Vendar kot pravijo – kar se mora, ni težko.

Teta se tudi spominja, da je avgusta istega leta prebolela tifus. Z visoko vročino je končala v bolnišnici, kamor jo je poslal Cerkniški zdravnik Dr. Pušenjak. Tam pa ji je zdravnik na viziti rekel. “Hiti ne gor! Dol, dol!” Mislil je na njeno visoko vročino. Po okrevanju pa se je na jesen spet vrnila v kištarijo.

160920695-002

  • Levo sedi moja teta Marija Hiti iz Osredka, poročena Obreza v Dolenjo vas (Cibkova Mima). Poleg nje je njen kasnejši sosed Jože Opeka – Ribčov iz Dolenje vasi.
  • V suknjiču in klobuku sedi njihov majster oziroma preddelavec Alojz Vičič – Krovčkov Lojz od Sv. Roka v Cerknici.
  • Prve in tretje delavke v drugi vrsti žal ne prepoznamo (mogoče sta bili iz Prezida).
  • Druga manjša delavka, katera drži roko Mariji Hiti čez rame pa je Andrejčetova Tončka s Pokojišča, poročila se je v Bezuljak (Kavčič).
  • Za Vičičem stoji Pepca Zakrajšek (Anina sestra), ki se je kasneje poročila nekam na Štajersko.
  • Zadaj nad njo je Slavc Švigelj iz Brezja.
160920695-003

  • Prvi spodaj v brezrokavniku je Janez Kovšca (oče Levštkove mame Tončke).
  • Poleg je Alojz Negro iz Male gase (Gerbičeva ulica) v Cerknici in je v kištariji delal kot brusač – zato ima verjetno na glavi zaščitna očala. Brez fajfe pa tudi ni šlo.
  • Kot zadnja je svetlolasa Ivanka Potočnik, ki je kasneje odšla v Avstralijo.
  • V drugi vrsti je Ana Zakrajšek (Pepcina sestra), poročila se je bila na Bloke.
  • Druga, z belo zaponko na obleki, je Mara Brence (sestrična Marije Hiti) ki po poroki postane Mara Kos.
  • Delavka v ruti, ki sedi zadaj med Negrom in Potočnikovo, je Francka Donat – Domjanova teta, ki je živela v Baumanovi hiši pod župniščem v Cerknici (sestra Baumanove mame).
  • Zgoraj je Vida Lah iz Podskrajnika.
  • In kot zadnji v beli srajci s kratkimi rokavi je nasmejani Božo Ardalič, ki je prišel v Cerknico iz Dalmacije in si tukaj ustvaril dom in družino.

Kot zadnjo zanimivost naj povem, da je bil Božo Ardalič čez dolga leta tudi moj sodelavec. Od leta 1978, ko sem se zaposlila na Brestu, pa vse do njegove upokojitve leta 1984. In tako lahko sama potrdim tetine izjave iz prve roke, da je bil resnično zabaven možakar in zelo dober sodelavec.

Slovarček:

  • kišta: zaboj
  • firtah: predpasnik
  • štacjon: železniška postaja
  • cigli: opeka, zidaki
  • fajfa: pipa za tobak

Viri:

  • Marija Obreza
  • Geni, Jože Mekinda

Kraj: Cerknica
Datum: 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Danica Červek
Skenirano: 20. 9. 2016
Oblika: fotografija

Advertisements
5 komentarjev leave one →
  1. Anajedrt permalink
    5. 11. 2016 11:16

    Hvala za tole sliko, prav vesela sem, ko vidim stare znane obraze. Božota se dobro spomnim, ko je bil še pri Gozdnem podjetju Cerknica in so vozili les od Sv. Vida. To je bilo 1954 pa tja do 57 leta. Res je bil prijeten, priden, zelo priljubljen človek. Ivanka Potočnik je bila 60tih let kelnarca v Žajfenci in potem odšla čez lužo. Spomnim se Krovčka, Negrota in pa seveda Grubenške Mime iz Osredka. Kje so tisti časi. Prav, da so stare slike.

  2. 5. 11. 2016 13:21

    Tudi moj oče je v času, ko je nastala ta slika, delal na poznejšem Brestu in sicer so delali barake kot je pripovedoval. Tam sta se spoznala z materjo, ki je delala v menzi. poročila sta se leta 1948.

  3. 5. 11. 2016 18:28

    Hvala za pozitivne komentarje. Vidim, da spomini kar oživijo. Še najbolj me veseli, da se nekdo spominja Grubenških iz Osredka, saj so tam moje korenine.

  4. Anajedrt permalink
    5. 11. 2016 20:21

    Moje korenine so pa na Rudolfovem pri Bahnetovih.

Trackbacks

  1. 1948 Cerknica – Grubenški trije | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: