1947 Stari trg – Doktor Bodnar z divjim prašičem

Še ena sličica zdravnika Bodnarja, narejena istočasno s prvo, ki jo je nekje med leti 1947 in 1948 posnel Alojz Tomec pred uto, ki je stala pred Pečetovo hišo, prav blizu nekdanje mesnice. S tako trofejo bi se z veseljem slikal vsak lovec, čeprav je ni uplenil on …

Zdravnik je z Mohorjevim očetom Janezom Zabukovcem izredno rad hodil na lov in mogoče je bil poleg tudi takrat, ko je padel ta pujs. Tudi sicer je z družino rad prihajal vasovat k Mohorjevi peči, medtem ko so se otroci igrali po svoje, saj je bil njegov mlajši sin vrstnik Mohorjevega Ivana. Žal pa so otroci izgubili vez, potem ko so se Bodnarjevi nekje po letu 1948 odselili v Lož.

Dr. Bodnar je bil očitno zelo povezan z naravo in se dobro znašel v njej. Ivan Zabukovec se spominja pripovedi, da je v gozdu včasih pil vodo iz luže v kolesnici na poti, če je le bila ustaljena in čista. Ostal je tudi spomin na zgodbo z jajcem:

Mohorjev oče je nekoč na lov vzel s sabo za malico tudi trdo kuhano jajce, ki pa je potem ostalo dalj časa pozabljeno v nahrbtniku. Našel ga je šele naslednjič, ko sta bila z dr. Bodnarjem na lovu in se je jajce samo zvalilo iz nahrbtnika. “O, tole je pa za proč, gotovo je pokvarjeno!” je menil Mohorjev oče. “Pokaži!” je rekel dr. Bodnar, olupil jajce, ga poduhal in pojedel. “Če trdo kuhano jajce ne smrdi, je dobro!” je pojasnil.

Nekdanja sodelavka, ki je ne uspem vprašati za dovoljenje za objavo osebnih podatkov, zato mora ostati anonimna, mi je opisala naslednji dogodek, povezan z dr. Bodnarjem:

“Bilo je kmalu po vojni, bila sem še otrok in nekoč meseca maja sem hudo zbolela, tako zelo, da so se bali, da bom umrla. Imela sem velikansko vročino in komaj sem bila še pri zavesti ali že čisto brez nje. Bilo je res hudo, drugače k meni ne bi poklicali zdravnika. Takrat je bil v Starem trgu dr. Bodnar in še dobro, da je bil, kajti ko je on odšel v Ameriko, je bilo nekaj časa treba po zdravnika v Cerknico. No, prišel je dr. Bodnar, videl, kakšna sem, zdaj pa kaj – nobenih zdravil ni imel, nič se ni dobilo, ni mi mogel veliko pomagati. Naročil je lahko le, naj me ovijajo v mokre rjuhe, da bi zbili vročino.

Ko bi bil vsaj april, potem bi mi lahko dali hrena …, kajti hren je zdravilen v mesecih, ki imajo v imenu črko r – januar, februar, marec, april … maja pa ne več. Zdaj pa ne vem, ali je tako rekel zdravnik ali kdo drugi, samo govorili so o tistem hrenu in mesecih s črko r v imenu … Nekako mi je bilo potem vseeno bolje in preživela sem, pozabila pa nisem nikoli ne tiste bolezni, ne dr. Bodnarja, ne hrena, ki mi ni mogel več pomagati …”

Kateri lovec se ne bi nasmejal ob orjaški živali. Dogodek je bil vreden fotografiranja in k sreči je bil pri roki Alojz Tomec s svojim izostrenim občutkom za posebne dogodke in situacije … Merjascu pa ni do smeha.

Kdo in kakšen človek je bil dr. Bodnar, od kod točno je nekoč po vojni prišel v Loško dolino, celo kako mu je bilo ime, ne vemo veliko. Spomin nanj pa se je obdržal in ljudje so ga cenili, ne glede na to, kako malo sredstev je imel na razpolago. Očitno je bil požrtvovalen in sočuten. Tudi na Babnem Polju so še po dolgih desetletjih vedeli povedati: “Bodnar je bil pa en res fini zdravnik!”

Viri:

• I. N., okoli 2007, ustno
• Ivan Zabukovec, Stari trg, december 2019, ustno

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: 1947 ali 1948 (fotografija), med 1947 in 1956 (zgodba)
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: fotografija