1947 Stari trg – Zdravnik dr. Bodnar

Na fotografiji Lojzeta Tomca je zdravnik dr. Bodnar, ki ga starejši ljudje v Loški dolini še dobro pomnijo. Sliko lahko datiram le zelo na široko: najzgodnejši podatek, ki govori o prihodu dr. Bodnarja v Loško dolino se nananša na leto 1947, zadnja omemba osebe s tem priimkom, ki je bil zanesljivo edini v Loški dolini, pa sega v leto 1956. Ivan Zabukovec, ki je bil kot otrok veliko v stiku z Bodnarjevimi, predvsem prvi dve leti, ko so bivali v Starem trgu, ve več, zato lahko sklepamo, da je slika posneta v Starem trgu nekje med leti 1947 in 1948.

Na njej je poleg dr. Bodnarja in mrtvega divjega prašiča še vrtna uta, spredaj deblo – ugibam – hruške, v ozadju pa ena od starotrških hiš. Uta na vrtu s starimi drevesi in visokim zidom za njimi sta bila na istem mestu, kjer je zdaj blok z restavracijo. Na enem od debelih dreves pred zidom je dr. Bodnar, navdušeni lovec, imel tarčo, na katero je streljal kar z okna svojega stanovanja tam nasproti …

Nisem si mislila, da bom kdaj na sliki videla dr. Bodnarja, ki so ga v moji mladosti ljudje vedno znova omenjali kot edinega zdravnika, ki je bil tista leta dosegljiv bolnikom iz Loške doline, in to dobrega zdravnika, čeprav mu kot priseljencu morda v začetku niso čisto zaupali – ali pa ravno zato še bolj … No, izkazalo se je, da je pred prihodom v Loško dolino nekaj časa delal v Splošni bolnici v Ljubljani, zato je on in njegova družina, razen matere, že dobro znal slovensko … Pred njegovim prihodom je bil za prebivalce Loške doline najbližji zdravnik dr. Pušenjak v Cerknici, nekaj časa pa je zdravnik dr. Žilič občasno prihajal celo iz Logatca.

Večina je imela dr. Bodnarja še čez desetletja v zelo dobrem spominu, vedeli pa so tudi, da je Poljskega rodu in da se je pozneje izselil v Ameriko, kjer je imel sorodnike. Ti so mu včasih poslali kak paket, podobno kot slovenski izseljenci, gotovo pa tudi pomagali urediti vse potrebno za poznejšo selitev družine na ameriško celino.

Lojze Tomec je fotografiral dr. Bodnarja z uplenjenim divjim prašičem kar na kupu snega pred uto na vrtu Pečetove hiše. Vendar pa prašiča, zaradi katerega je malce pozneje nastala cela veselica, ni ustrelil on, pač pa Mohorjev oče, Janez Zabukovec. Žival so šli Mohorjevi otroci, v spremstvu odraslih seveda, z uolakom iskat na Kneška Vrata in ga pripeljali k uti na sliki, ki je bila le nekaj metrov stran od starotrške mesnice. Tam so žival tudi odrli in razsekali, meso pa so prodali ali mogoče kar razdali ljudem, ki so ga tiste čase zelo pogrešali. Žival je imela kakih 200 kg in Janez Zabukovec jo je ustrelil natanko v glavo. Pri Mohorjevih imajo še vedno trofejo, na kateri je mogoče napisana tudi letnica, domnevno 1948.

Dr. Bodnar je na začetku stanoval v Pečetovi hiši, ki se ji je takrat reklo pravzaprav pri Minattiju po trgovini v spodnjih prostorih, in tam zgoraj imel tudi ordinacijo. Živel je z ženo, dvema sinovoma in materjo. Fant z imenom Trubo Truvor¹ Bodnar je na sliki, ki jo je Lojze Tomec posnel leta 1956 na predstavi Rokovnjačev. Imena dr. Bodnarja se ljudje več ne spominjajo, ker so ga nazivali le s priimkom, ostali pa sta imeni sinov: starejši Módes je živel v Ljubljani, kjer se je šolal in pozneje tudi postal zdravnik, mlajšega je babica klicala Trubar Truvor¹ , prijatelji pa Trubo ali Trubač … Dr. Bodnarja so se ljudje spominjali tudi zato, ker so ga včasih videli, kako je opravljal razna gospodinjska dela, kar je bilo za tisti čas in kraj zelo nenavadno. Tudi ordinacijo si je najbrž čistil sam.

Med mnogimi spomini na dr. Bodnarja je tudi ta, ki ga je posredovala Ladica Štritof:

»Ko je leta 1947 mama po dolgotrajni bolezni umirala, je k njej hodil dr. Bodnar, begunec poljskega rodu, ki je imel lovskega psa in je živel nad Minattijem v Starem trgu. Tako ni bilo treba več po zdravnika v Cerknico. Trikrat je prišel celo ponoči po dežju in ji dal injekcijo, ki je pomagala za nekaj dni. Zelo je obžaloval, da ji ne more pomagati. Prosila ga je samo zaradi otrok, ker si ni mogla predstavljati, da nas bo pustila same. Prosila je tudi mene kot najstarejšo že takrat, naj poskrbim zanje, da ne bodo na cesti, da se jim kaj ne zgodi, da ne zaidejo …”

“Ko je mama umrla, smo po pogrebu imeli le še 300 dinarjev, ker podpore nismo dobili. Naslednji dan sem šla zdravnika vprašat, koliko smo mu dolžni, pa me je samo potrepljal po rami in rekel: ‘Ne, ne, Ladica, nič nisi dolžna, ti kar poskrbi za otroke! Zelo sem nesrečen, ker vam nisem mogel ohraniti mamice. Če se bomo kdaj pozneje videli, pa se bomo vse zmenili … ko boste veliki… ‘ Šla sem od njega z mislijo, kako je dober in pa da grem za tisti preostali denar najprej kupit hrane, kruha v trgovino pod njegovim stanovanjem …

Na poti pa srečam sosedovo teto Johano, zelo pobožno ženo, ki me vpraša, kjer sem bila in jaz povem, da pri zdravniku, da poravnam dolg, pa da mi ni nič računal …”

Zgodba se je zasukala povsem proti Ladičinim pričakovanjem, a se ne tiče dr. Bodnarja in zato sodi drugam.

Dr. Bodnar naj bi okoli leta 1948 prišel nekaj navzkriž z oblastjo in zato je bil od tedaj nekako odrinjen, pa so se preselili v Lož in do odhoda v Ameriko, domnevno okoli leta 1956 ali pozneje, živeli v občinski hiši, kjer je bil čez leta nekaj časa Muzej revolucije.  še prej pa sodišče.¹

Slovarček:

• uolak: večji dvoosni ročni voziček

Viri:

• Ladica Štritof, avgust 2019, Koper, ustno; objavljeno tudi v obsežnejšem članku Spomini na Markovec III, Glasilo občine Loška dolina Obrh, november 2019, št. 4
• Ivan Zabukovec, Stari trg, december 2019

¹ Popravek 15. 10. 2021

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: med 1947 in 1956
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: fotografija

Dopolnjeno 26. 1. 2019

Pri iskanju podatkov o dr Bodnarju smo naleteli na revijo Nova filatelija, številka 10, oktober 1952. V njej je na 1. strani kot nagrajenec za nagradno križanko naveden dr. Bodnar Roman, Stari trg pri Rakeku. Iz tega lahko sklepamo:

• da mu je bilo ime Roman,
• da je bil filatelist, saj drugače ne bi imel dostopa do te revije.