1924 Otok – Skupina v sočni travi

To, da je trava, na kateri sedijo tile izletniki ali kar pač so, sočna, je samo predpostavka, ki pa jo kar voham – tudi sama sem kdaj takole sedela. Slika iz zapuščine Alojza Tomca me je pritegnila zato, ker na njej piše: “Na Otoku, 25. maja 1924”, z rokopisom, ki sicer ni videti Tomčev, je pa čeden. Z Otoka so bili moji predniki po očetu, pa sem mislila, da bom našla kaj zase. Ampak ne.

Ker sta na sliki poleg mož in žena, deklet in fantov, dečkov in deklic tudi dve steklenici sifona, je urednik sliko pokazal Dušanu, ki je Cerkničan od nekdaj in on je nemudoma ugotovil, da sta na sliki po vsej verjetnosti gostilničar Zgonc – mož s kravato, ki sedi v travi prvi na levi in njegova žena, s šopkom zvončkov spredaj čisto na desni. Pa gotovo še marsikdo iz Cerknice …

Veliko jih je, komaj sem jih preštela: deček in deklica, 12 žensk, 16 moških, skupaj 30 in še dve steklenici sifona, kakršnega je daleč naokoli izdeloval edino gostilničar Anton Zgonc v Cerknici. O tem si obetamo še več podatkov in kakšno pripoved, veliko pa je o gostilni in družini Zgonc že objavljenega. Lahko sklepamo, da je – sodeč po oblekah in različnih starostih ljudi – na fotografiji nekaj družin in posameznikov, pa še peščica domačinov z Otoka. Možnosti, da bi se fotografirali gotovo niso izpustili, sploh če so bili povabljeni zraven. Ob kakšni priložnosti so se slikali, lahko le ugibamo: najverjetneje se zdi, da je šlo za žegnanje, saj sv. Primož in Felicijan godujeta 9. junija in glede na šopke cvetočih močvirskih zvončkov na sliki, bi se čas za silo kar ujemal, vendar pa je na sliki zgodnejši datum, 25. maja. Zdaj pa vedi! Dneva mladosti na ta dan takrat še ni bilo … Pa so se obiskovalci iz Cerknice pripeljali z vozovi, mogoče zapravljivčki, ali so tistih osem kilometrov, meni nič tebi nič, kar prepešačili tja in nazaj?

Zadaj se na sliki vidi gost (češpljev?) sadovnjak in manjši skedenj, obit z debelimi krajniki. Deluje prav trdno in masivno, čeprav ni velik, pokrit pa je – malo ugibam – s slamo … Mogoče se je kdaj prav pod njegov kap zatekel tisti, ki je k polnočnici prinesel svete Lucije stolček, narejen v dvanajstih dneh pred zoro iz dvanajstih lesov in stopil nanj, da bi videl, katera baba je coprnica. Poznalo se jih je po tem, da so imele konjske obraze, če si jih gledal s tega čarobnega stolčka … potem pa – ker so ga opazile in zdivjale za njim – je moral radovednež pograbiti stolček in kolikor je le mogel hitro zbežati, skočiti vsaj enkrat čez vodo in se zateči pod kap slamnate strehe – šele tam je bil varen in mu niso nič več mogle … Tako nekako pravi izročilo o stolčku svete Lucije in njegovi rabi na Otoku.

Kako dobro so se imeli, je videti že od daleč: sifon ali kisla voda v dolgih prstih, okrašenih s prstanom ali dvema, katerih lastnik je dobrodušen možak z brki, pa harmonika, nedeljska obleka z ustreznim okrasjem …

Ko vidim takole praženšku oblečene ljudi sedeti v travi, me kot gospodinjo vedno potrese od skrbi, koliko madežev bodo prinesli domov in kako jih bodo spravili stran … Koga je to delo doletelo, se ve: eno od domačih žensk. Z blatom okresane hlače so morale najprej dobro posušiti, potem so umazano mesto zmencale in skrtačile, zelenilo od trave zdrgnile z vlažno namiljeno krpo in posušile, skrtačile prah po še preostali površini, z likalnikom na žerjavico preko mokre krpe na novo zalikale rob na hlačah – pa je bilo. “Ženske morajo imeti delo, če ne, jim gredo same neumnosti po glavi!” je bilo edino opravičilo tistega, ki je brezskrbno sedel v travo ali na golo zemljo … Kot bi morda rekla tale dva, ki tako bistro in šegavo gledata v nas.

Vidi se jim, da so dobro razpoloženi in v pričakovanju gledajo fotografa, nekateri pa niso mogli mirovati, zato so njihovi obrazi razmazani.

Moški imajo lase začesane nazaj, nekateri imajo velne, drugi krtačo, tretji balin; ženske nosijo kratke, zadaj ravno pristrižene frizure, oblikovane s špangami, prečko in kodrci, ali brez njih. Le ena ima pokrivalo, izpod katerega koketno kuka pramen nakodranih las. Obesila se je kolegici čez ramo in pomenljivo pogledala k fotografu, češ: “Lej me, jaz sem glavna!”

Ravno so obilno cveteli močvirski zvončki ob Jezeru in ženske so si jih nabrale v šopke, da bodo krasili okno ali mizo, morda jih nekaj ponesejo tudi na britof, če ni predaleč.

Gospod, ki sedi skrajno desno, samo z eno roko na kolenu drži steklenico sifona in hkrati med prsti temno cigarico. Videti je, kot bi poziral za umetniški portret, ki bi se mogoče imenoval “Plešasti gospod s steklenico sifona in smotko”. Je gospod z metuljčkom v sredini zadnje vrste kaj v sorodu z njim ali sta si le slučajno nekam podobna?

“Na Otoku 25. maja 1924.” Je to Tomčeva pisava? Zdi se mi, da ne.

Pa povejmo še že stokrat povedano zgodbo o tem, kako je nastala edina slovenska otoška vas, tokrat tako, kot jo je pripovedovala teta Štefka, ko smo se ob poletnih večerih nečaki in nečakinje gnetli okoli nje v mali sobi na Gornjem Jezeru:

Otok najprej ni bil poseljen. Potem pa se je zgodilo, da je karlovški grof imel nezakonskega sina z žensko nižjega stanu. Ker je ni hotel ali ni mogel imeti pri sebi, je njo in njenega mulca naselil tam v samoto na Otok, da nista bila ljudem na očeh in opravljivim jezikom v pohujšanje in spotiko. Dal jima je postaviti kočo in urediti, kar sta potrebovala za dostojno življenje. Tam sta ostala, mulec je odrasel in se oženil, imel otroke in otrok otroke – tako je nastala cela vas. Otočani so bili po izročilu vedno svobodnjaki, niso delali tlake. Ko pa so popisovali prebivalce vasi, so za prvega napisali priimek Mulec in tudi vsi za njim so se pisali Mulec – na Otoku so se v začetku vsi pisali tako. Tako pravi izročilo, ki pa mu oporeka ugotovitev dr. Bogataja, da se je prvi Mulec naselil tu šele v 17. stoletju, je pa res, da je to od nekdaj prevladujoči priimek v vasi … No, Mramorjeva stara mati se je pred več kot sto leti kot dekle pisala Zrimšek, to je dejstvo, stari oče pa seveda Mulec, a sta bila oba z Otoka … Prvi Mulec na Otoku pa je bil menda po domače Jeršin, ker je bil od Jere sin …

Da pa se ne bi Otočani prevzeli in si kaj domišljali, češ da so grofovske krvi, si je ljudski glas izmisli še drugo zgodbo: da so Otočani namreč potomci nekakšnih ciganov, ki so se tam naselili … To mi je pred desetletjem povedal eden od številnih Mulcev, ki živijo po krajih okoli Cerkniškega jezera in še veliko bolj na široko. Naj bo kakorkoli, na Otoku so vedno živeli bolj ali manj po principu “car daleko, bog visoko”… Davkom pa seveda niso ušli. Urejeno so imeli tudi duhovno oskrbo v cerkvi Primoža in Felicijana, svetih bratov mučenikov iz Dioklecijanovega časa, ki se prvič omenja leta 1526, medtem ko naj bi vas nastala že pred letom 1468. Prevozno sredstvo Otočanov v mokrem času leta, ko je Cerkniško jezero polno, je bil do začetka 20. stoletja le čoln … ali dva čolna z deskami zbita skupaj v “ladjo”, s kakršno se je pripeljala ohcet mojih prastarih staršev z Otoka na Gornje Jezero.

Število prebivalcev na Otoku je dandanes majhno, manj kot 30, leta 1866 pa je vas štela 126 duš.

Še to mimogrede: obstaja veliko zgodb o grofovskih potomcih po vaseh v Sloveniji oziroma nastanku vasi zaradi grofovskih posteljnih aktivnosti. Najbrž so zgodbe povezne z domnevno “pravico prve noči” (ius primae noctis), ki naj bi jo imeli fevdalni gospodje v srednjeveški Evropi …

Slovarček:

• praženšku: pražnje, praznično, nedeljsko
• okresan: med hojo zamazan z blatom zaradi drgnjenja hlačnic ali golenic škornjev
• mulec, mulc: otrok, fantič
• velni: kodri
• krtača, balin: imena moških frizur
• španga: lasnica, lasna sponka

Viri:

• Wikipedija

Kraj: Otok
Datum: 25. 5. 1924
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 25. 1. 2020
Oblika: fotografija