Preskoči na vsebino

1957 Kastanija – S sestrično v šotoru

1. 06. 2022

Iz šotora na sliki se nasmihava z mojo sestrično Sonjo. Takrat sem bil desetletni fantič. Sonja je deset let starejša od mene. Dali so naju skupaj v šotor, saj glede na najino razliko v letih ni bilo bojazni, da bi se zgodilo kaj takega, kot pravi menda nek nemški pregovor: ”S sestričnami običajno začnemo …”

Davnega leta 1957 je Sonja prispela k nam na počitnice z Moravske na takratnem Češkoslovaškem. Zelo sem se je razveselil in jo sprejemal kot starejšo sestro, ki je nisem nikoli imel. K nam se je pripeljala z vlakom v Kranj. Po nekaj izletih po lepi Sloveniji smo se odpravili na taborjenje v Kastanijo pri Novigradu v Istri.

V Kastanijo so takrat hodili Iskraši na letovanje. Tja je vozil star tovarniški avtobus, očitno še izpred druge svetovne vojne. Rekli smo mu Karolina, ne vem več zakaj, bil pa je modre barve in za današnji čas res nekaj posebnega, ker je imel še lesene klopi. Pričakal nas je lep borov gozd s pogledom na odprto morje. Prelepo. V njem smo imeli postavljene šotore, nedaleč stran od takrat še neokrnjene, povsem naravne obale. Moj notranjski ded Janez (Ivan) se nam tokrat ni pridružil. Letoval sem s starši in sestrično. Takratnega šotorišča seveda ne moremo primerjati z današnjimi kampi oziroma s stanjem v današnjem kampu Kastanija. Želim si ga spet obiskati, saj od takrat nisem bil nikoli več tam. Sanitarij nismo imeli, nobene trgovine v bližini, še za pitno vodo smo se morali znajti. Moj oče Marjan je napolnil meh, nekakšno vrečo iz gumiranega materiala, ki smo ga obesili na drevo. Na dnu je bila pipica, kjer smo lahko točili vodo, polnili pa smo jo na vrhu skozi polnilno odprtino, ki se je zaprla z zamaškom z navojem. Po vodo smo hodili do bližnje kmetije, ob oseki pa smo si lahko natočili sladko vodo kar pri naravnem studenčku na obali. Ob plimi seveda tega ni bilo več na voljo. Hrano smo hodili nakupovat peš v Novigrad, le po mleko smo hodili vsak dan otroci do stare graščine – nekdanje družinske kmetije grofov Rigo (Villa Rigo, Karpinjan pri Novigradu). V tej stari stavbi so bila tisti čas stanovanja, ves kompleks pa je imel tudi stajo s silosi. O grofih Rigo pa ni bilo več ne duha ne sluha. Niti sedaj ne bi vedel, da so kdaj obstajali, če ne bi bilo interneta.

Vreme nam ni bilo preveč naklonjeno, bilo je precej spremenljivo. Kadar ni bilo primerno za kopanje in potapljanje, smo izvajali športne aktivnosti z žogo. Pihal je južni veter, kasneje pa burja.

Nekega dne sta se obe Grudnovi, mati in hči, tudi dopustnici iz soseščine, podali z napihljivimi blazinami na morje. Nenadoma je zapihalo in burja ju je začela odnašati na odprto morje. Sunki vetra so bili premočni, da bi se lahko brez težav usmerili proti obali. Čedalje bolj sta se oddaljevali, dokler ju nismo videli na gladini le še kot pikici, pa še ti sta kmalu izginili. Takrat nihče od nas ni imel čolna ali kakšnega drugega plovila. Oče inženir Gruden je imel na srečo lasten osebni avto in je z njim dobesedno oddivjal proti Novigradu ter sprožil reševalno akcijo. Z ladjo so se nato odpravili na morje in obe pogrešani kasneje tudi rešili.

Nikoli pa nismo izvedeli, kaj se je zgodilo z mladima domačinoma, fantoma, ki sta v času našega letovanja odveslala čez morje proti Italiji. Iz Istre sta odšla boljšemu življenju naproti.

Takole je izgledal naš počitniški tabor. Pred šotorom staršev stojimo od leve proti desni: Sonja, jaz in moja mati Mira. Pravkar sem ugriznil v kruh, ko nas je fotografiral moj oče Marjan, posnel je tudi ostali dve fotografiji. Povsem na levi je videti del šotora, kjer sva bila nastanjena s sestrično. Najin šotor je imel le eno palico na sredini, oče mu je prišil še gumirano dno in je bil za naju zelo uporaben.

Imeli smo tudi mizo, za sedenje pa zložljive stolčke. Tudi kakšen kamen je prav prišel. Sonja je bila zelo pridna in je vsak dan zjutraj pospravila in uredila najini ležišči v šotoru. Takrat je bila študentka slavistike, učila se je tudi slovenščine. Doma je pustila svojega fanta Luboša. Večkrat je bila zamišljena, saj ga je zelo pogrešala. Takrat še nisem vedel, kaj pomeni zaljubljenost in kakšne muke lahko prinaša. Kasneje se je izkazalo, da se z Lubošem ni obneslo. Poročila se je s Tonetom in dobila hčer, kasneje še dva vnuka in vnukinjo. Danes ima tudi devet pravnukov in eno pravnukinjo.

Takole smo preživljali svoje počitnice v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat še nisem vedel za svojega prednika Marka in njegovega sina Andreja z Unca, ampak le to, da imamo korenine v Planini in Postojni.

Kraj: Kastanija pri Novigradu v Istri
Datum: poleti leta 1957
Avtor: Marjan Lavrenčič
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 25. 5. 2022
Oblika: skenirana datoteka

2 komentarja leave one →
  1. 1. 06. 2022 09:49

    Zdi se tisto pravo romantično taborjenje, o kakršnem smo podeželski mulci samo sanjali ali brali v kakšni mladinski knjigi, čeprav smo imeli stik z naravo vsak dan od jutra do večera, in tudi šotore, hiške in zavetja smo si postavljali, enkrat iz vej, drugič iz starih krajnikov, tretjič kar v gostem grmovju…Ampak dekle v ospredju je pa v zelo sodbi pozi: kot da bi gledala v pametni telefon 🙂

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: