1922 Rakek – Javno stranišče na železniški postaji

Najsrečnejša sem (vem, da je pravilno najbolj srečna), kadar urednik »puca« po arhivu. Takrat me doletijo predlogi s slikami stvari, ki ponujajo neslutene možnosti. Tako se mi je zgodil načrt javnega stranišča na železniški postaji Rakek. Stavba še stoji. V njej pa nikoli v življenju nisem bila. Zdaj pa tudi za potrebe starih slik ne grem gledat.

Če pomislimo, da je Ljubljana kot glavno mesto začela urejati svoje sranje šele v drugi polovici 19. stoletja, je bil Rakek dokaj napreden. Po letu 1921 je Rakek doživel bum prebivalstva. Kolodvor ni bil le stavba železniške postaje, temveč tudi spremljajoči objekti kot npr. carinarnica, razne špedicije, restavracije na železniški postaji. Če so ti ljudje, pravzaprav moški, ker za ženske ni tako enostavno, opravljali potrebo kar za vogalom ali grmom, je smrdelo kot kolera. In prav neverjetno je, da ni ta večkrat zašla v te kraje. Na kmetih so potrebo opravljali kar na gnoju. Šele konec 19. stoletja so začeli ob hišah postavljati lesena stranišča ob gnojiščih ali nad jamami.

Rakovško stranišče, čeprav na štrbunk, je bilo moderno, saj je imelo greznico. Prve so nastale v tridesetih letih dvajsetega stoletja in očitno je bil Rakek, seveda kot obmejna postaja, med prvimi. Revež je bil tisti, ki je greznico praznil. Zaslužil je vsak fičnik, ki so mu ga dali. Spomnim se starega očeta, ko je praznil domačo greznico. Praviloma je bilo to spomladi, ko je štihal. S korcem, ki je bil napravljen iz nemške čelade na dolgi palici, je zajemal iz gnojnične jame in zlival v graben na vrtu. Ko je bil poln, je odšithal naslednjo vrsto in spet gnojnica in tako do konca vrta. Rastlo je za ne povedat. Nihče ni zbolel ne za kolero, glistami, drisko ali še čim hujšim. Vsi smo preživeli do svojega sodnega dne. Jaz sem še vedno tu.

Če že govorimo o straniščih, sem pritiče tudi straniščna literatura.

Stranišče je sodišče,
kjer si rit pravico išče.
Če pa rabiš advokata,
se podpiši tu na vrata.

Tu so se še najbolj pogumni usrali.

In, Bojan, ne popravljaj mi sranja v kakanje, ker potem to ne bo več straniščna literatura temveč kakofonija. To je pa nekaj popolnoma drugega. Ali pa tudi ne.

Največji genij je bil tisti, ki je izumil straniščno školjko. Nobene mere ni vzel pa vendar na vsako rit paše.

Slovarček:

• kakofonija: neubranost glasov; neblagoglasje

Kraj: Rakek
Datum: 1922
Avtor: neznan
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 21. 1. 2015
Oblika: načrt