Preskoči na vsebino

1952 Kampor – Pri Marijinem grobu

11. 11. 2022

Kako sklepanje ob starih slikah včasih ubira bližnjice! “Tudi nekdo od sorodnikov Petra Nagliča je umrl na Rabu,” je bila prva misel ob tej sliki dveh žena na pokopališču v Kamporju na otoku Rabu ob grobu, s šopkom cvetja, ki ima tablico z napisom N34, Naglić Maria. Vendar se je takoj postavilo vprašanje, kdo je bila Marija Naglić in kako to, da se je znašla na Rabu, saj je domnevni sorodnik, fotograf Peter Naglič doma iz krajev, ki so bili med drugo svetovno vojno v nemški okupacijski coni, v taborišče na Rabu pa so ljudi iz takratne Ljubljanske pokrajine internirali izključno Italijani …

Pomagal mi je g. Slavko Malnar iz Tršća na Hrvaškem, tudi sam preživeli otrok iz koncentracijskega taborišča na Rabu, ki med drugim vse življenje ozavešča ljudi o tem, kaj je v resnici pomenil Rab. Napisal je več zgodovinskih in narodopisnih knjig, med njimi pa nadvse pretresljiva pričevanja in spomine na Rab z naslovom Izgubljeno djetinjstvo.

Prosila sem za pomoč in hitro dobila odgovor, da je med mrtvimi na Rabu tudi več Naglićev (po knjigi dr. Toneta Ferenca Žrtve druge svetovne vojne). Do sklepa, da je fotograf Naglič obiskal grob nekoga od sorodnikov, je bil le še korak, ki pa se je pokazal za napačnega. G. Malnar je ugotovil, da ne gre za isto rodbino in Naglići iz Gorskega kotarja niso v sorodu z Nagliči iz okolice Kranja. Zdaj se ponuja samo še domneva, da je gornja slika nastala zaradi podobnosti priimkov ob neki priložnosti, ko je fotograf Peter Naglič prišel na Rab in tam slikal ti dve ženski. Po obleki in načinu pokrivanja rute lahko sklepamo, da sta Slovenki – ženske iz Gorskega kotarja so takrat še nosile ruto dosledno zavezano zadaj, oblačila pa so bila zlasti pri starejših v celoti črna.

Dve ženski, mogoče mati in hči, stojita pred skromno gomilo, v katero je zataknjen križ s številko 34 in poitalijančenim imenom Naglic Maria. Tudi na sosednjem grobu s številko 33 je italijanizirano ime Tomac Viekoslav. Umrli je bil, sodeč po priimku, nekje iz Gorskega kotarja. Na drugi strani je pokopan Giovanni, ki je bil v resnici Janez … Slika je narejena še pred letom 1953, ko so (postopoma?) začeli urejati grobišče na Kamporskem polju.

Kadarkoli hočem kaj napisati o uničevalnem italijanskem taborišču na Rabu, ki je delovalo od 2. julija 1942 do kapitulacije Italije septembra 1943, je to vedno znova pretres. Pa ni treba preštevati dni, grobov in žrtev, samo enega človeka je treba videti, samo en prizor, samo ene spomine slišati ali prebrati, pa je vse jasno: Rab je bil pekel. Za vsakega človeka – za vsako družino, za moške, ženske in otroke, za stare in mlade, za Slovence, Hrvate, Žide. Za Notranjce, Dolenjce, Kočevarje, za Gorane in vse druge. Za vsakega posebej. In grozote Raba so povzročale novo trpljenje in žalost mnogim še dolgo, vse do danes. Lakota, žeja, vročina, uši, nemogoče bivanjske razmere v premajhnih starih šotorih, umiranje na vsakem koraku – družinski člani, najprej stari, bolni in otroci, potem še vsi drugi, ki so ostali v bolj ali manj anonimnih grobovih, kamor so jih metali brez obredov. V začetku so nekateri umrli na gomilo dobili leseno tablico s poitalijančenim imenom, kot vidimo na tej sliki, večina še tega ne, tako masovno je bilo umiranje taboriščnikov. Do danes so identificirali 1490 umrlih, povojni viri pa so našteli kar 4641 žrtev. Smrtnost na Rabu je bila 20 %, kar je več kot so izračunali za zloglasni nemški Buchenwald (18 % smrtnost med interniranci). Za ta fašistični zločin ni nikoli nihče odgovarjal. Maščevanje je božje, pravijo. A nobeno maščevanje ne more popraviti teh strahot, lahko samo povzroči še nove.

Francesco Giacomelli, “temničar” in nekaj časa pisar v taborišču Kampor, je po 60 letih spregovoril o žrtvah taborišča Kampor. Piše, da je v taborišču zaradi podhranjenosti in udarcev umrlo najmanj 1200 ljudi. Drugih dva tisoč je umrlo takoj po prihodu. Med njimi je bilo preko 100 otrok, tudi prvi umrli je bil otrok, dojenček. Mednarodni Rdeči križ je interveniral zaradi razmer na Rabu in počasi so zgradili nekaj lesenih barak. Pri papežu Piju XII. sta zaradi nečloveških razmer v taborišču intervenirala ljubljanski škof Gregorij Rožman in krški škof Srebrnić. Predala sta mu tudi predstavitveno pričevanje, čeprav sta pred tem upravi taborišča uradno priznala “humano in pravično postopanje z interniranci”… 
Toliko o tem.

Včasih je bilo tu rodovitno Kamporsko polje, ki je v 14 mesecih obstoja Campo Concentramente di Arbe postalo grob tisočerih Slovencev, Hrvatov in Židov. Dve tretjini od vseh interniranih je bilo Slovencev.

Osem ljudi je na sliki polja z lesenimi križi, pod katerimi je za vedno utihnila množica sestradanih taboriščnikov.

Skupina se je ozrla proti fotografu, ker jim je mogoče nekaj zaklical. Tretja in četrta z leve sta tudi ženski, ki ju je fotografiral pri grobu Marije Naglić. Imela je skoraj povsem enak priimek, a kaže, da ni bila v sorodu s fotografom, vsaj po internetnih podatkih sodeč.

Ko berem nekaj več o življenju Petra Nagliča, se mi porodi misel, da je prišel na Rab morda kot romar ali izletnik. So romali na Trsat in potem še na Rab? Je bil le navaden izlet? Nekatere družine umrlih na Rabu še vedno vsako leto poromajo na Rab. Na drugih dveh fotografijah, nastalih leta 1953 ali le malo pozneje, je razvidno, da je šlo takrat za množični dogodek, mogoče obletnico osvoboditve ali odkritje spomenika, tukaj pa je ljudi malo. Vsekakor pa je bil Peter Naglič na Rabu vsaj dvakrat, sodeč po motivih: pred ureditvijo pokopališča in po njem.

Slika je še en dragocen posnetek, ki ne govori le o fotografovem obisku na jadranskem otoku nekega sončnega dne, ampak tudi o njegovi drži sočutnega človeka, ki mu je še kako mar trpljenja drugih, četudi neznanih. S fotografijami ohranja spomin na nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi.

Viri:

  • Zbornik radova sa skupa Kampor – polje sjećanja, Rab 2011
  • Stare slike.cerknica.org.
  • Slavko Malnar, Tršće, Hrv., pisno, oktober 2022

Kraj: Kampor na otoku Rabu
Datum: pred letom 1953, možno nekje med 1945 – 1953
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Matjaž Šporar
Skenirano: neznano
Oblika: 2 datoteki

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: