Preskoči na vsebino

1912 Cerknica – Broška, peča, ovratna ruta in kiti

10. 11. 2022

221016 Stareslike Marija Caserman

Marija Caserman
Stareslike.cerknica.org
16. 10. 2022

Slika 1
Marija Caserman, rojena Ipavec (1879-1932). O njej in njeni družini smo že pisali, vendar bi si želeli v tem prispevku osredotočiti na stvari, ki jih je nekoč posedovala in so se ohranile. Marija si je za fotografiranje pod ovratnik pripela broško, ki si jo bomo danes podrobneje ogledali.

Slika 2
Skupinska fotografija Ipavčih, kot se je reklo po domače, je nastala pred 110 leti. Podatki o osebah na sliki je na hrbtno stran lepo zapisala Ivankina hčerka Lojzka.

Broška

Slika 3
Broška je velika 4 cm, široka 2,5 cm. Osrednji del zavzema cvet planike, umetelno ozaljšan s pestičem in prašniki. Pod njo sta dva lipova lista, med njima je vitica vinske trte. Vsi trije so tudi slovenski simboli, kar priča o narodni zavednosti Ipavčih.

Planika velja za slovenski narodni simbol, je tudi simbol alpinizma in razgibane lepote v Alpah in Karpatih.

Lipov list predstavlja lipovo drevo, ki je za Slovence sveto. Lipa sredi vasi je bila središče vsega političnega in kulturnega življenja. V času turških vpadov, so zasadili lipo tam, kjer so Turke premagali (drevo zmage). Ljudsko izročilo postavlja lipo na osrednje mesto, z njo so povezani kralj Matjaž, Martin Krpan … V Karantaniji je prvič upodobljeno lipovo drevo že v 10. stoletju.

Lipa je bila središče vaškega življenja. Naši predniki so jo zasajali na vaških trgih. Pred njo so se ljudje zbirali, pogovarjali, odločali, pa tudi pravdali. Prav zaradi tega je simbol miru in prijateljstva.

Vitica je simbol življenjske energije in odraz zdrave rasti.

Slika 4
Detajlov broške s prostim očesom niti ne opazimo. Dobro narejena fotografija in povečava nas popelje v skrivnosti detajlov.

Peča

Slika 5
Peča je velika 104 x 104 cm. Izvezena z raznimi motivi, med katerimi izstopajo peterokrake cvetlice, morda spet planike. Rob je bogato okrašen s čipkami.

Peča je žensko ljudsko naglavno pokrivalo, značilno predvsem za Kranjsko. Prvič jo omenja furlanski zgodovinar Francesco di Toppo, ki je leta 1334 zapisal: »Žene s Kranjskega so nosile na glavi belo strnjeno ruto, ki je visela doli po hrbtu in del tega zakrivala«. Po obisku Notranjske jo omenja tudi Valvasor, ki jo imenuje »die Petchen«. Ženske so jo nosile ob svečanih dogodkih, cerkvenih ali posvetnih. Iz slovenske zgodovine jo izrine težnja po modernizaciji narodne noše v začetku 20. stoletja, ki je takrat potekala pod zanimivim imenom »slovenske dečve«.
Slike 6

Ovratna ruta

Slika 7
Ruta je velika 80 x 80 cm in se ni uporabljala kot naglavno pokrivalo, ampak okoli vratu kot del slovenske narodne noše. Ruto si je dekle nadelo okoli vratu, poveznilo preko ramen, spredaj je bila speta z okrasno broško.

Slike 8
Živobarvno blago je izvezeno s cvetličnimi listnimi motivi. Rob ima dodane okrasne resice.

Kiti

Slike 9
Kiti sta pripadali Mariji Caserman, ki je preminula po dolgi bolezni leta 1932. Vsaka kita je dolga 35 cm. Zakaj so spravili njene lase, mi ni znano. Lasje so si bile vedno simbol moči, morda so na ta način želeli, da je del moči preminule ostal z njimi. Lasje so prepleteni v kiti, na vrhu prešiti s črnimi trakovi.

Lasje so imeli v človeški zgodovini veliko pomenov. Tako so imele na primer neveste spleteni dve kiti, ena je bila za njo in ena za moža. Verjeli so, da so ženski lasje izvor življenjske moči, modrosti in energije. Da bi poudarile to moč, so svoje kite okraševale z barvnimi trakovi in tako še dodale magično moč.

Obratno, odstranjevanje las pomeni odstranjevanje identitete, kjer se »jaz« spremeni v «mi«. Tako se zgodi, ko nabornik pride k frizerju kot civilist, odide pa kot vojak.

Slika 10
Kito sestavljajo lepi rjavi lasje, med katerimi je le nekaj sivih. Marija je umrla v 53. letu starosti.

Literatura:

Kraj: Cerknica
Datum: okoli 1912
Avtor: neznan, fotografije predmetov Miloš Toni
Zbirka: Matjaž Žnidaršič
Skenirano: 9. 1. 2022
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. 10. 11. 2022 07:41

    Čudovito in nadvse zanimivo!!

    V Loški dolini obstaja skrbno narejena rekonstrukcija ženske noše po Valvazorju, ki ji pripada tudi preprosta, a zelo komplicirano za nošenje zložena peča. Nošo je okoli leta 1986 financirala Komisija za kulturo pri sindikatu Kovinoplastike na pobudo Sande Turšič.

    Še o laseh: tudi na Gornjem Jezeru so še leta 1949 odrezali in shranili pramen las umrlega, “za spomin”, so rekli, saj o magični moči las najbrž niso več razmišljali.
    Le nekaj let prej je bila ženska, ki se je družila s sovražnimi vojaki, kaznovana tako, da so jo ostrigli bolj ali manj do golega; tudi na Babnem Polju oziroma v Prezidu. O izgubljeni moči, ki se skriva v odstriženih laseh pa lahko beremo že od svetega pisma naprej, saj se spomnite.

    Liked by 3 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: