1971 Ravbarkomanda – Avtocestni viadukt

Na sliki je viadukt Ravbarkomanda v nastajanju. Dokončan naj bi bil leta 1972, ko bi se po njem na silvestrovanje v Postojno pripeljal tovariš Tito. Viadukt je bil daleč pred koncem del in zato je CK izdal ukaz, naj most končajo za vsako ceno. Izvajalec je predložil aneks, v katerem je pisalo, da most lahko zaključijo pred rokom le, če ne bo narejene hidroizolacije. Politični vrh je aneks podpisal. Na hitro so namestili zgornji sloj, postavili ograje in promet je stekel vse do danes, ko popravljajo stare grehe političnega vodstva, ki je želelo dokazati Titu svojo uspešnost in ekspeditivnost.

Ampak Tito na ogledu avtoceste ni bil vesel. Kar malce čemeren je bil. Začnimo od začetka. V začetku je bila beseda … No, tako daleč nazaj le ne bomo šli. Hiter razvoj industrije, tudi avtomobilske, in višanje življenjskega standarda po drugi svetovni vojni sta v Slovencih vzbudila željo po gradnji novih, širših in boljših cest. Že leta 1949 je bilo v Sloveniji registriranih 852 avtomobilov, šest let kasneje pa že 1.490. Ljudstvo se je pričelo motorizirati. Vse več je bilo avtomobilov, motornih koles, avtobusov in tovornjakov. Začetki načrtovanja avtocest segajo v šestdeseta leta 20. stoletja. Prvi načrtovani odseki primorske avtoceste so »zrasli« v glavi liberalno usmerjenega predsednika Izvršnega sveta Skupščine SRS Staneta Kavčiča. Ta je bil zaslužen za pospešen slovenski razvoj in izredno priljubljen med ljudstvom. Nesoglasja med slovensko politiko in Beogradom glede gradnje avtocest so dosegla vrh konec leta 1969. Spor se je imenoval »cestna afera«, ki je kasneje odnesla Kavčiča s položaja. Mitja Ribičič je namreč predlagal najem posojil pri Mednarodni banki za izgradnjo cest v Srbiji, Bosni, Črni gori in na Kosovu. Slovenska politika s Kavčičem na čelu se je temu uprla, ker je bila Slovenija tedaj med prometno najbolj obremenjenimi deli Jugoslavije. Slovenska politika je v začetku nastopila enotno, skupaj z javnostjo proti predlogu zvezne vlade. Zaradi neenotnosti znotraj Zveze komunistov Slovenije se je spor končal z umikom Staneta Kavčiča z mesta predsednika slovenske vlade (pravi naziv je predolg – glej zgoraj).

Kavčičeva vlada je želela avtocesto proti zahodu, da bi se vozniki izognili kačjim ridam v Planini. Franc Petkovšek iz Planine se spominja: »Skozi Planino so se pred avtocesto valile kolone vozil. Najhuje je bilo poleti, ko nisi mogel niti čez cesto. Spomnim se, da sem enkrat, še otrok, čakal skoraj eno uro, da sem lahko šel v trgovino na drugi strani ceste. Pozimi pa se je včasih promet kar ustavil, ker se je v kačjih ridah ustavil kak tovornjak, ki ni mogel naprej – ker je bil prešvoh ali ker cesta ni bila splužena.« Lado Prah, geolog in nadzornik gradnje prvega odseka od Vrhnike do Postojne pa: »Kljub temu se je vožnja na Primorsko vlekla. Iz Kranja do vikenda pri Umagu smo potrebovali tri ure in pol. Spominjam se kačjih rid pri Planini. Bile so polne kamionov, avtobusov, avtov … En kamion je crknil, drugi so ga reševali, bilo je grozljivo, vse je stalo.«

Sporom navkljub je bila leta 1972 zgrajena prva avtocesta v Sloveniji. Otvoritev je bila na dan, ko to pišem, torej 29. decembra. Kavčiča so odstavili le dva meseca pred uradno otvoritvijo. O Titovem obisku se podatki precej razhajajo. Po nekem viru naj bi Tito prišel na otvoritev in silvestroval v Ljubljani. Po pripovedovanju Lada Praha, ki mu bolj zaupam,  pa si je Tito ogledal avtocesto še v gradnji. S črnim blindiranim mercedesom se je pripeljal z Jovanko in direktorjem slovenskega cestnega sklada Lojzem Blenkušem. Lado Prah:

»Mercedes je ustavil, vrata so se odprla in na cesto sta skočila bela psa in tekla gor in dol. Oficirji pa za njima. Šele potem je prilezel iz avta maršal, pa Blenkuš in Jovanka. Mi smo se pa režali. Bil je slabe volje, namrščen. Blenkuš pa se ni bal maršala in mu je mirno rekel, naj pogleda prvo jugoslovansko avtocesto. Tito se ni niti nasmehnil. A zaradi te ceste ste Slovenci toliko galamili, je bilo vse, kar je rekel. Blenkuš se je nasmejal, skupaj so naredili nekaj korakov in se odpeljali.«

Na prvi dan leta 1973 je znašala cestnina pet dinarjev za voznike motorjev, za fičke šest, ostali avtomobili osem in tovornjaki deset dinarjev. Na vstopni postaji je šofer prejel kartico. Bilo je več kategorij: A – za motorje, B – manjši osebni avtomobili (fičko, spaček, m ….), C – večji osebni avtomobili npr. Mercedes (pravzaprav je bila to prosta presoja delilca kartic,  kam kdo spada, ker točnih navodil ni bilo), D – osebni avtomobili s prikolico, kombiji in avtobusi, E – tovornjaki, ki so plačevali glede na število osi. Obstajala je še brezplačna kartica – devetka – za reševalce, gasilce, miličarje, delavce na avtocesti. V času, ko je bil zgrajen odcep Vrhnika-Postojna, so vsi plačali polno ceno ne glede na vstopno postajo. Npr. Postojna-Vrhnika 5 din, Unec-Vrhnika tudi 5 din.*

Za primerjavo: plača direktorja je bila 5.078 din, zdravnika 5.696 din, ekonomskega tehnika 2.593 din, pisarniškega referenta 2.410 din, elektromehanika 2.465 din in progovnega delavca 1.574 din.

Viri:

• https://zgodovinanadlani.si/cemeren-tito-na-gradbiscu-prve-slovenske-avtoceste/
• * – delilec kartic leta 1973
• Osebni dohodki po poklicih v letu 1973, statistično gradivo, št. 13/75, Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana, oktober 1975.

Kraj: Ravbarkomanda
Datum: 1971
Avtor: Karel Rustja
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 10. 12. 2014
Oblika: fotografija