Skip to content

1961 Dolenje Jezero – Hruškov drevored

8. 03. 2012

Mama Ančka s svojimi tremi otroci Nušo, Miranom in Miljano, ko so pospremili družino strica Brankota,  na malo manj kot pol poti do Cerknice. Stric Branko je bil v vlogi fotografa. Na sliki je še njegova žena Mara in sin Branko.

Spremit, pospremit smo šli proti Cerknici, nekje do mesta posnetka“. Kadar so odhajali čez Dolenjo vas  smo šli z njimi do zelnikov, do konca samčkov, ki so stali tam. V smeri Martinjaka se je pospremilo vse do Ograde ali celo do lipce. ”Mamo sem šla pospremit do lipce, kadar so prišli iz Blok (Jeršanovi) k meni na obisk.” Peš, da  se razume.

Pričakat, počakat smo šli navadno v začetku vasi. Tam od kapelice, ki je stala v prvem križišču v vasi, je bila idealna točka, saj si videl zelo daleč. Ko si ga zagledal kaj kmalu od pokopališča dol, si mu šel naproti.

Smer pogleda na fotografiji je od juga proti severu, od Dolenjega Jezera proti Cerknici. Makadamska pot je ozka, nižja od polja. Na desni strani  poti je hruškov drevored s slavno t’ krivlasto hruško. Njive so obdelane.  Kolikokrat dvignjena in zasajena motika je bila potrebna, da je bila oplevena samo ena njiva! Tu so obdelane vse!

Takrat smo rekli Svinja gorica, sedaj je Sinja ali pa Golan. To je mala vzpetinica na desni strani slike, kamor s(m)o mulci na poti iz šole domov hodili odkrivat razne skrivnosti. Posebno zanimive so bile razvaline bunkerja, ki so ga Nemci postavili med II. svetobvno vojno prav na vrhu grička potem, ko je župnik Štrajhar rekel: ”V turnu pa že ne boste!”

Slivnica je zasajena z borovci. Steklenica, kos kruha (ena kajla) in svinjsko pleče so  osnovni liki, ki jih je menda ukazal Šerko. Steklenico se vidi tudi na tej fotografiji. Pod njo je delovno gradbišče z barako. Pričeli so z gradnjo bazena.

Na severni strani Svinje gorice smo imeli v zimskem času tudi sankališče. To je bilo tako, da si dal torbo pod zadnjo plat, pa je šlo dokler je šlo. Kadar si zdrsnill s torbe, so se ob pomrznjenem snegu hlače  raztrgale, ali se je razbil lonček s črnilom. Torbe so pač poskakovale po zamrznjenem sankališču, mi pa na njih. Naša teža kljub mladim letom ni bila zanemarljiva. Kaj je bilo potem doma? Pohvalili nas niso, a to je že druga zgodba.

Miljana seže bolj  na dno spominske vreče. Tam so spomini sedaj že malo bolj v vatko zaviti: ”Se spominjaš, kako smo bili mokri in smo v dežju velikokrat prišli v šolo z enourno zamudo. Smo obredli vse luže. Posedli so nas okrog tiste zelene peči, da smo se sušili. Če bi šli naravnost v šolo, ne bi bili mokri in tudi zamudili ne bi.  Pa kako nas je bilo zvečer strah. Otroci smo se čakali na šolskem hodniku. Ja, ja. To je bilo še v stari šoli, ko smo še popoldne hodili  in se domov vračali v trdi temi. Ko je bilo pouka konec za vse, smo jezerci skupaj krenili domov. Mene je bilo najbolj strah mimo pokopališča. Železna vrata so se premikala in povzročala kaj čudne zvoke. Ob rahli sapci so samo podrsala, včasih je eno krilo udarilo ob drugega. Železni zvoki so bili v temi in tišini kaj strašljivi. Je škripalo, cvililo, tolklo in jokalo. Tam je bilo res strašno. V vsakem grmu, ki je rastel tam proti Dolenji vasi, nas je čakal medved ali pa volk. Če je zapihal veter in je  listje zašumelo smo od  strahu kar  zavreščali. Potem smo pa še kakšno zgodbico slišali…”

Vsakdo izmed nas v sebi nosi želje. Te so velike, male in še manjše skorajda nepomembne. Ena taka majhna želja z  iskrico v sebi, je v meni tlela že dolgo časa, še preden sem pričela pisati za Stare slike. Bila je moja zvesta, tiha sopotnica, včasih sem željo tudi ubesedila. Želela sem na sliki vsaj še enkrat nekje videti ta drevored, hruškov drevored od Dolenjega Jezera do Cerknice. Drevored, ki ga je dal zasaditi eden od duhovnikov Cerkniške župnije v pomoč jezercem, ki so  v snežnih metežih in  temnih nočeh (električne razsvetljave še ni bilo) ali megli  zašli. Drevored, ki raste in živi le še v naših spominih, v teh spominskih kamricah, ki počasi izginjajo, saj nimamo časa, da bi bili kar naprej v njih. Življenje bi nam potem ušlo in teklo mimo nas. ”Ga je cajt pouozu!” bi ljudje godrnjali in vzdihovali okrog nas. Povsem upravičeno.

Mreža je bila spletena iz umetnih vlaken, ki smo jih takrat šele pričeli spoznavati.Da smo bili otroci vseskozi bosi, je bilo samo po sebi umevno. Ko smo jeseni za v šolo obuli čevlje, resda so nam noge zrasle, a so bile tudi tako razšlapane, da smo potrebovali kak teden, da smo se na obutev ponovno navadili.Mama Ančka, tako smo jo na Jezeru klicali, ima na prstancu poročno rinko in še velik lep prstan.  Iz Bloške planote je prišla na Jezero iz številčne družine. Imela je pet bratov in tri sestre, ki sta jih gor spravila ata Matevž in mama Ana. Mama Ančka se je na Jezeru poročila k Vrdjanovim.
T’ krivlasta hruška je rasla v začetku Matevževe njivce. To je prva hruška od desne strani. Koliko zgodb bi nam to drevo lahko povedalo, ko bi znalo govoriti, ali ko bi še tam bilo. Vsakič v šolo in vsakič iz šole smo potekli po njej. Kdo bo šel višje! Bila je edina, ki je ostala pokonci od vsega drevoreda, kje bil izruvan ali polomljen v tistem strašnem viharju leta 1965. Kjer cesta naredi malo krivuje je v ozadju videti zvonik farne cerkve. Prav na tem predelu poti od  krivlaste hruške do velikega križa so bili pozimi najhujši zameti. Cesta je bila zebəzana, zato smo hodili po njivah. Burja je iz njiv spihovala sneg, in vsega nanašala prav v nižji predel na pot. Njive, ki so tekle vzporedno s potjo so bile z malo  ali celo brez snega, tako, da smo hodili po njih. Če je bila njiva v jeseni sveže preorana, smo kar padali po tistih velikih zmrznjenih  brazdah.
 Slika je nastala sredi poletja, razvijanje filma pa malo kasnjeje. Zato datum ni povsem v skladu z bosimi nogami, a je še vedno nadvse dragocen. Konec oktobra ni bosih nog in ne listja na drevesih.

Slovarček:

  • ga je cajt pouozu – povozil ga je čas
  • so – naslavljanje staršev z vi in ne s ti, kot jih naslavljamo sedaj
  • turn – zvonik
  • zebəzana – zatrpana

____________________________________________________________

Viri:

  • ustni : jezerke in jezerci, Milka in Milan Radojevič, Anton Leskovec, Ivo Mele, Marija Godeša

Kraj: Dolenje Jezero
Datum: 28.10.1961
Avtor: Branko Zbačnik st.
Zbirka: Milka Radojevič
Skenirano: 11. 12. 2011
Oblika: fotografija

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. 9. 03. 2012 08:45

    O, kakšen lep hruškov drevored. Nisem vedela, da je bil ob vsej cesti do Jezera. Ko si večkrat govorila in pisala o njem, sem mislila, da je bil le od pokopališča proti Cerknici. Res velika škoda, da ga ni več.

    Všeč mi je

  2. marijaleskoveckunstek permalink
    9. 03. 2012 18:18

    Poleg drevoreda je vodila še stezica.

    S to stezico še ena prigoda, ki mi jo je povedal mama.
    Čopetov Janez se je priženil k Vrdajnovim. Tako kot veliko gospodarjev, je tudi on odrinil čez lužo v Kanado. Žena in hčerka Rozi, sta bili doma, kasnje sta tudi oni dve odšli za njim. Vsi so ostali tam. V času, ko so bili še na Jezeru so malo Rozi stara mama vedno jemali s seboj. Ta zelo živa punčka je kaj rada prekakovala luže, včasih končala v kateri. Stara mama so kričalo za njo: ”Rozinka ne po lužah!” To deklica je bila rojena nekje leta 1920.

    V NLB Cerknica sta dve sliki.. Ena novejša barvna in druga črnobela starejša Na tej drugi je lepo viden cel drevored

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1965 Cerknica — Rušilni vihar « Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: