1964 Humarji – Umivanje pri koritu

Kako je voda pomembna, spoznaš šele, ko je nimaš. Danes je povsem umevno, da je v hiši ali stanovanju tekoča mrzla in topla voda, kopalnica s tušem in umivalnikom, v kuhinji pomivalno korito in pomivalni stroj, v hladilniku plastenka navadne vode.

Na strani Stareslike je bilo objavljenih že več prispevkov iz naših krajev o napajanju živine pri koritih, o štirnah vodnjakih, pericah … Moji spomini na vodo in korito pa so malo drugačni in segajo v začetek šestdesetih let, ko sem pri stricu in njegovi družini preživljal poletne počitnice. Ko je leta 1979 nastala zgornja fotografija napajanja živine ob hiši v zaselku Humarji, ki leži v občini Kanal ob Soči in kjer je bil rojen moj oče, je bilo sicer že veliko spremenjenega.

Hribovska kmetija stoji visoko na desnem bregu Soče. Najbližji studenec, iz katerega so malo kasneje napeljali vodovod, je bil od hiš oddaljen nekaj sto metrov, zato so vodo zbirali v štirni ob hiši, ki se je polnila z deževnico. Zaloga vode je bila torej odvisna od padavin. Tisto poletje vode ni primanjkovalo, vendar smo morali z njo vseeno ravnati racionalno. V kuhinji je bilo kamnito korito in pipa, zunaj pa betonsko korito, namenjeno napajanju živine. Zunaj pa se je točila voda predvsem za pranje perila, kuhanje hrane prašičem in druga opravila. Živina se je pri koritu, kamor so jo iz hleva privedli na verigi, napojila dvakrat dnevno.

Za živino je skrbel stric Pepi – Jožef Melink. Fotografija je nastala okoli leta 1975.

Takrat pri hiši še ni bilo kopalnice. Spomnim se, da smo se zvečer s starejšimi bratranci po košnji ali drugem kmečkem opravilu preznojeni umivali kar pri koritu. Umivali smo se tako, da smo vodo natočili v škaf ter se z njo oblivali. Ob nedeljah pa je bilo na sporedu temeljito umivanje, in sicer kar v mrzli Soči. Seveda je bilo tako v vročih poletnih dneh. V mrazu pa sta bila še vedno v uporabi škaf in lavor.

K osebni higieni je sodilo tudi britje. Za golobradca, kot sem bil takrat, je bilo opazovanje strica Pepija pri britju nadvse zanimivo. Spomnim se,  bril se je običajno samo enkrat tedensko. To je bil poseben jutranji nedeljski ritual. Ko je opravil vsa dela v hlevu, je skrbno pripravil brivski pribor. Najprej je ob usnjen pas nabrusil britev. Brivski pribor je postavil na okensko polico, natočil vodo v lavor in ga postavil na rob korita, ogledalo obesil na žebelj v zidu in si z milnico in čopičem namilil obraz. Z britvijo je z nekako lahkotnostjo drsel po obrazu in britev previdno brisal v časopisni papir. Jaz pa sem smejal grimasam, ki jih je ob tem delal, da je bila koža na obrazu za lažje britje lepo napeta. Po prvem britju je še malo popravil slabo obrita mesta. Obraz si je umil v lavorju in se namazal z vodico po britju – Brionom.

Živino je bilo treba do korita z vodo privesti čez dvorišče, za kar je, ko ni bil v šoli, skrbel tudi mlajši član družine, Toni Melink.

Slovarček

• Brion – legendarna vodica po britju z dolgoletno tradicijo
• lavor – umivalnik, pločevinast ali emajliran.

Prispevek je napisal: Leon Melink.

Kraj: Humarji
Datum: 1964, 1975
Avtor: barvna – neznan, črno-bela – Leon Melink
Zbirka: Toni Melink, Leon Melink
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka