1960 Žerovnica – Žetev

Kosec koso brusi,
a žanjica žanje.
Kmet pravico išče,
ali je ne najde.

Žanjice žanjejo pšenico. Dve sta v prvem planu, v zgornjem desnem kotu tretja nese velik snop žita.

Ko julija pritisne vročina, je to znak, da bo treba pričeti z žetvijo. Vsakokrat, ko uzrem zlato klasje na polju sklenem, da bom šla nakrast en šop. Ko si vzamem čas za to, je na njivi le še strnišče. Če bi želi ročno kot nekdaj, bi mi še uspelo. Kombajn pa je hiter k strela. V enem dnevu požanje celo občino. Staro slovensko ime za julij – mali srpan – pove, da se žanje s srpom. Žetev je bila pomembno opravilo, saj je zagotavljala, da bo družina preskrbljena z moko še eno leto. Najprej žanjemo ječmen, rž, pšenico in oves, ajdo šele septembra, ko začne zoreti po Koroškem in Kranjskem. Veljala je za enega najtežjih in večdnevnih opravil.

Žetev so običajno začeli zgodaj, v hladu. Trajala je od jutra do večera. Vrstni red žanjic je bil strogo določen. Prva je bila najspretnejša in je vodila žetev. V starih časih so pred žetvijo molile in s srpom naredile križ. Z leti so se v zvezi z žetvijo oblikovale mnoge šege in navade. Žanjice so imela lepa, ponekod celo praznična oblačila, boljši firtoh in pisano ruto. S srpom so želi do 19. stoletja, potem so ga nadomestili s koso, žanjice so zamenjali kosci. Za enim koscem-žanjcem je delalo snope pet do šest žanjic. Gospodar in ostali moški so snope vezali, jih zlagali v vrste ali postavljali v razstave. Vsa vas je običajno žela isti dan, sosedje so pomagali drug drugemu.

Žanjica je odžela žito v snop ali pest. Več snopičev je položila na tla, temu so rekli povreslo. Vse skupaj je zvezala v večji snop. Te so žanjice zlagale. Zlaganje snopov je bila posebna umetnost. Po pokrajinah so jih zlagali različno. Posebno slovesno je bilo ob zadnjem snopu – babi. Temu je namreč sledil likof z obilo hrane, pijače, zabave in nenačrtovanimi porokami septembra ali nekoliko kasneje istega leta. Napisala sem še nekaj o mlatvi, tudi prazne slame. Sem zbrisala. Če ne bi sama, bi cenzor.

Fotografija je bila posneta v Žerovnici leta 1960. Na njej sta Jožefa in Marica Žnidaršič.

Slovarček:

• Kosec koso brusi: je partizanska pesem, ki je nastala na podlagi Pesmi kmečke mladine. Napisal jo je Jakob Butala iz Gradca pri Metliki, kasneje uglasbil Radovan Gobec. Pesem je borbena in naperjena zopet tedanjo oblast jugoslovanskega kralja. V drugi svetovni vojni je pesem doživela spremembe in nagovarjala k borbi z refrenom: »Naprej v borbo za pravdo in svobodo, za pravdo in svobodo slovenskega naroda.« Aktualno? Malo pa že, kajne.

Viri:

• http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/vrhovnik-miha.pdf
• https://www.radio-odeon.com/novice/kak-se-koscu-streze-tak-mu-kosa-reze-cas-je-za-zetev/

Kraj: Žerovnica
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Marica Pakiž
Skenirano: 17. 3. 2016
Oblika: fotografija