1959/63 Pudob – Delavke za plastinjektorji

Na sliki, nastali med leti 1959, ko je Kovinoplastika začela s proizvodnjo plastičnih izdelkov v Zadružnem domu v Pudobu, in letom 1963, ko se je moja mama, ki je tudi na sliki, ponesrečila in potem ni več delala tukaj, vidimo tri delavke pri strojih za brizganje izdelkov iz plastične mase.

Nemalo sem bila presenečena, ko mi je Franc Bavec povedal, da so prve plastinjektorje, kot se tem strojem učeno reče, izdelali domači konstruktorji in orodjarji v Kovinoplastiki, tisti, ki so delali v Orodjarni v nekdanjem hotelu!

Ker se na strojegradnjo ne razumem kaj prida, lahko le izrazim občudovanje do teh mož, ki so se pogumno in iznajdljivo lotili zahtevnega podviga in s tem podjetju omogočili prihranek pri uvajanju proizvodnje izdelkov iz plastičnih mas, nova delovna mesta in zaslužek, ob cenah izdelkov, ki so bile za potrošnike ugodne, za nekatere izven državnih meja pa prav smešne – zaradi poceni delovne sile … Naročil je bilo toliko, da so delavke ves čas delale tri izmene. Oproščene nočnega dela so bile le mladoletnice, ki so prihajale delat v montažo plastike takoj po zaključku osnovne šole in pa nosečnice, ki jih je prav tako ščitil zakon.

Prvotno so v KPL kratek čas izdelovali gospodinjske pripomočke, kot so ščipalke za perilo, podstavki za kozarce in gumbi, pozneje so se preusmerili v embalažo za farmacevtsko industrijo, kozmetiko in magnetofonske kasete. Ne vem kdaj je, najprej hitro rastoči in močni, v zadnjem desetletju pa usihajoči oddelek Plastike v Kovinoplastiki nehal delovati; domnevam da kmalu po osamosvojitvi.

 
Prva delavka, s pravkar izdelanimi deli škatlic za tablete Phenalgol v roki, je Mira Mlakar iz Pudoba, druge, ki je tudi pravkar vzela izdelek iz stroja, ne poznam, v ozadju pa je moja mama Zofija Mulec, ki se je tu zaposlila med prvimi leta 1959 in doživela vse radosti in tegobe proizvodnje, ki se je komaj postavljala na noge.

Na sliki vidimo, da stroji razen precej majhnih odsesovalnih naprav (kajti utekočinjena plastika zelo smrdi in se kadi) še nimajo nobenih varovalnih mrež, niti prijemal za izdelke, zato so bile pri teh strojih v začetku poškodbe rok precej pogoste. Tudi moji mami se je to zgodilo, skoraj v celoti ji je odščipnilo palec in od tedaj ni mogla več delati pri strojih. Delala je pri obtrgovanju, obrezovanju in kontroli plastičnih izdelkov, finih prijemov pa ni nikoli več zmogla in tisti prst ji je bil le še bolj za figuro. Zadnja leta je bila ena od številnih ljudi, ki jim je Kovinoplastika omogočila delo na domu. Delo na domu ?? Pred korono?? …

Da, Kovinoplastika je svojim delavcem in delavkam, ki so bili kronično bolni, invalidni ali so imeli majhne otroke, ki jih ni imel kdo varovati, ali drugače težavne družinske razmere, omogočila delo na domu. Mislim, da je bila to v vsej državi velika redkost, če ne celo unikum.

Nekaterim svojim delavcem so namreč iz tovarne mesečno pripeljali določeno količino polizdelkov in tudi ustrezna orodja, s katerimi so delavke doma sestavljale drobne izdelke – največkrat ščipalke ali tekače za zavese – in jih ob koncu meseca tudi prišli iskat. Ni bilo zabavno ne za podjetje ne za delavce, olajšalo pa je mnoge težke situacije, ki jih širša skupnost takrat še ni mogla reševati. Poleg materam, ki so tedaj imele le štiri mesece porodniškega dopusta, so omogočili delo na domu tudi invalidom, celo slepim, ter delavkam, ki so se zaposlile že starejše in jim je postal problem prihajati v tovarno. Zmogljivosti vrtca so bile takrat majhne, prevoz na delo je bil skromno ali nikakor organiziran, lasten prevoz je imel malokdo, potrebe po delovni sili pa so naraščale … Tako so z začasnim delom na domu mame obdržale službo, otroci rasli, invalidi in stari delavci pa dosegli minimalne pogoje za upokojitev. Pri delu na domu so upravičencem pogosto pomagali tudi drugi družinski člani. Delo na domu je na prošnjo delavca – če se prav spomnim – odobravala komisija pri sindikatu v tesni navezi z vodstvom proizvodnje in kadrovsko službo. Največ dela na domu je omogočala Montaža okovja, nekaj morda tudi Montaža plastičnih izdelkov.

Kovinoplastika je skrb za svoje delavce izražala na mnoge načine, ki si jih v kapitalizmu niti zamisliti ni mogoče, je pa res, da je zdaj možno razne stiske reševati drugače, saj je družbena infrastruktura široko razvejana. Prav tako pa drži, da takratno delo na domu ni bilo nikomur v posebno veselje, bilo je le zasilna rešitev in hkrati breme. Za podjetje je pomenilo dodatno obremenitev in stroške, za delavce pa velik napor in največkrat zgolj minimalno doseganje norme. Nihče jim ni zavidal zaradi tega, prej je vsak pomislil na to, da tudi njega v stiski KPL najbrž ne bo pustila na cedilu. Bili so drugačni časi in treba se je bilo pretolči skozi njihove pomanjkljivosti. Da si lahko računal na svoje podjetje, je bilo svojevrstno razkošje, kajti bog je bil tudi takrat visoko in car daleč. Loška dolina ni čakala pomoči od zunaj, ampak se je reševala kot je vedela in znala. In znala očitno je.

Zapis na hrbtni strani domneva, da je sliko napravil Jože Berglez, kar je precej verjetno, saj je prva leta pogosto fotografiral za Kovinoplastiko.