1946 Velike Bloke – Orodja za delo v gozdu

Na Kranjskem je bila z ukinitvijo tlačanstva in z zemljiško odvezo leta 1848 odpravljena vrhovna oblast gosposke nad zemljišči. Obdelovalno zemljo in gozdove so v veliki meri dobili kmetje po zahtevni odplačni shemi. Na kmete je prešla tudi odgovornost za gospodarjenje s temi zemljišči. Opremiti so se morali z vsem potrebnim orodjem. Tudi poznejše delitve posesti so v veliki meri prinesle povečano potrebo po vsakovrstnem orodju. Tudi pri naši hiši je bilo sto let po teh dogodkih tako. Oče in mama, ki sta se poročila leta 1946, sta imela v začetku okoli 2 ha zemlje, od tega le malo več kot 1 ha gozda. Pa štiri gozdne parcele od vrha Bloščka do pobočja Slivnice! Premalo za drva, a začetek je bil. Orodje je bilo treba nekako dobiti.

Če sem se v enem prejšnjih prispevkov o našem gozdarskem in drvarskem orodju posvetil sekiram, sem tokrat zložil še komplet ostalega orodja za ta dela, ki ga imamo še danes pri hiši. Pojdimo po sliki od spodaj navzgor.

• Kranjski cepin ali capin po bloško je oče kupil na nekem sejmu. Kmalu se je pokazalo, da je bil škart, saj je že po nekaj letih zazijal na notranji strani pri ušesu. Kovačev Andrej ga je moral prevrtati, vstaviti bolcen in ga zakovati. Za našo občasno potrebo še danes služi svojemu namenu. S seboj smo ga vzeli ob sečnji in nakladanju drv pa tudi doma smo premaknili ali dvignili kakšen hlod. V poštev je prišel tudi pri izdelavi ostrešja za našo novo hišo, ko je bilo treba pajsniti kakšen tram. Osnova njegove uporabnosti je starodavni vzvod.
• Najbrž smo še najmanj uporabljali drugo orodje od spodaj na sliki – po slovensko se mu reče obračalka, na Blokah pa henduk ali kantaizel. S svojo specifično obliko železne objemke s konico in droga služi obračanju hlodov pri kleščenju vej ali beljenju lubja. Nazadnje sem ga rabil lani, ko me je logar “osrečil” z odkazilom starih debelih vejnatih bukev na eni od nekdanjih senožeti. Ko jih je sekač s traktorjem pripeljal k nam na vrt, sem se tanjših vej in hlodov uspešno lotil z motorno žago, s sekirami in zagozdami, najdebelejše pa sem vrtil s hendukom sem in tja, dokler se nisem odločil, da jih take kot so prodam, saj je bilo drv še vedno dovolj. Posebej je k tej odločitvi pomagalo to, da  smo 6. letnega vnuka ne vem kako pustili zdraven pri tem delu, uščipnilo ga je tako, da smo morali z njim na urgenco, da so mu sneli noht. Med jokom nas je spraševal, kaj bo, ko mu bo odtekla vsa kri. Na koncu se je dobro izteklo, razen šest ur čakanja na kliničnem centru.

• Na sredini slike je specifično orodje z mnogimi imeni. Mi mu pravimo belač, sicer pa se mu reče tudi majilnik, lupilnik, deruh ali drgalnik pa tudi kot gozdarska pralca je znan. Služi za odstranjevanje lubja s smrekovih in jelovih hlodov. Včasih se je to redno delalo, se s tem doseglo učinkovito sušenje hlodov in preprečevalo razmnoževanje podlubnikov. Neobeljeni hlodi mnogokrat sploh niso smeli na žago. Zato je bil pogojevan tudi čas sečnje – v prvem soku spomladi ali v drugem soku pred jesenjo. Hlodov se ni belilo le v zimski sečnji. Naš belač, ki je prišel z mamo iz Topola, ima vtisnjeno letnico izdelave 1915 in še številko No.17. Morda je to velikost rezila ali pa tudi hišna številka prvega lastnika. Kdo ve? Na štil je še vedno pritrjen s podkovskim žebljem.
• Najbrž je najlepše orodje med to zbirko vejnik – po bloško fouč. Z njim so se oklestile smrekove veje, ki so nato služile za kurjavo, rekli smo jim tudi grljivci, klestile so se tudi veje v mlajših smrekovih nasadih, da se je lahko kosilo do njih. Naš fouč, ki ga je oče kupil v prvih letih gospodarjenja, ima v svoje telo vtisnjeno lepo oznako – nekakšen venček smrekovih vejic.
• Najmanj smo pri nas rabili nekakšno mačeto, ki naj bi služila za čiščenje nevrednega podrastja v gozdu ali čiščenje okoli mladih nasajenih smrečic. Vtisnjeno ima oznako 108 GIRODIAS. Ne vem, iz katere države izhaja ta blagovna znamka, a še danes jo je najti na spletu za lovske, vojaške nože in razna druga rezila. Pri najboljši volji se ne morem spomniti, kako je mačeta prišla k nam. Vem pa, da sem ji sam napravil nove oplate ročaja in ročaj tudi po moji tradiciji rdeče pobarval, da se stvar lažje najde v kakšni travi.

Tako zaključujem mojo “sago” o naših hišnih orodjih, da njihov namen in stoletna zgodovina ne utonejo čisto v pozabo. Začuda pa smo doma imeli le eno klasično žago amerikanko za podiranje drevja in rezanje drv, pa še ta je ob nabavi naše prve motorne žage STIHL 041 leta 1978- za nemške marke seveda- popolnoma odslužila in mora biti založena nekje na podstrešju.

Slovarček:

• bolcen: čep, kovica
• pajsniti: pomakniti, premakniti z vzvodom, cepinom

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1946
Avtor: fotografiral Miloš Toni
Zbirka: orodje Alojz Mazij
Fotografirano: 20. 11. 2023
Oblika: 5 predmetov