1916 Rakek – Skladišča klavne živine

Schlachtvieh depot (skladišče klavne živine) je bilo po napisu na razglednici sodeč na desni strani ceste, ki vodi z Rakeka proti Cerknici. Barak je ogromno. Sploh si ne predstavljam, koliko živali so tukaj pobili. Smilijo se mi kljub zavedanju, da so morali vojaki tudi jesti. Slovenci smo rekli vojakom na fronti »kanon futr«, Italijani so jim rekli »klavna živina«. Žal, to ni bilo daleč od resnice.

Življenje v monarhiji je postalo podrejeno vojski in njenim potrebam takoj v začetku prve svetovne vojne. Država je prevzela popoln nadzor nad cenami blaga in vsakršno trgovino. Vojaškim potrebam je bil podrejen promet, gospodarstvo, zdravstvo in druge javne službe pa tudi vse civilno življenje. Vsi večji kraji (mednje sodi tudi Rakek, čeprav ni bil velik, je bil pa pomemben obmejni kraj) so bili preplavljeni z vojsko in ranjenci. Javne ustanove, npr. šole, so se spremenile v bolnišnice ali vojašnice. Vrstile so se obvezne oddaje konjev, vozov in klavne živine. Poostren je bil nadzor nad prebivalstvom. Po železnici so prevažali gradbeni material zaradi utrjevanja položajev, topništvo, klavno živino in vprežne živali. V okolici številnih železniških postaj so vznikali pomožni objekti, predvsem barake, lope, rampe, skladišča, ambulante itd. Razkladišča za topove, vozove, živino, strelivo in gradbeni material so rasla, kjerkoli so bili pogoji za to.

Pri deželni vladi so leta 1916 ustanovili Deželno komisijo za ureditev živinskega prometa v vojvodini Kranjski. Skrbela je, da so bili vojaki in civilno prebivalstvo preskrbljeni s klavno živino. Hkrati je varovala poljedelske in živinorejske interese. Po okrajih in občinah je določala živino, ki so jo morali oddati za klanje. Odločala je, koliko klavne živine bo morala vojaška uprava prepustiti za prehrano civilnega prebivalstva. Da bi to potekalo nemoteno, je morala komisija najprej izdelati načrt. Izdajala je tudi izkaznice mesarjem, ki so bili upravičeni do nakupa klavne živine. Izvršni organ te komisije je bila Kranjska poslovalnica za nabavo živine (v nadaljnjem besedilu poslovalnica). Za korektno delovanje poslovalnice pa so izdali nekatere prepovedi. Nakupovanje živine od hiše do hiše je ostalo v veljavi, a je bilo dovoljeno le upravičenim osebam, ki so se izkazale z izkaznico, izdano s strani poslovalnice. Živino so lahko nabavljali izključno mesarji in vojaške formacije, ki so se izkazali z izkaznico. Kmetje so lahko kupovali živino, če so imeli potrdilo županstva in so dokazali, da jo nabavljajo za rejo in delo. Strogo so nadzorovali izvoz živine iz dežele. Odpravili so maksimalne cene in uvedli tako imenovane primerne cene. Položaj je bil kritičen, zato ni moglo biti več prepuščeno rejcu klavne živine, ali bo govedo oddal ali ne. Pri nabavi živine je poslovalnica delovala z največjo odločnostjo in hitrostjo.

Viri:

• Željko Cimprič, Soška fronta, Revija Gea oktober 2010
• Vrh, P. (2015). Primerjava vloge železniškega prometa na Slovenskem v prvi in drugi svetovni vojni  (Diplomska naloga). Maribor: [P. Vrh].
• Slovenec: političen list za slovenski narod (26.05.1916), letnik 44, številka 121. URN:NBN:SI:DOC-98OPU8IO from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 1916
Avtor: neznan
Zbirka: Helena Lovrenčak
Skenirano: 19. 11. 2023
Oblika: fotografija