1976 Slivnica – Franček s Slivnice

Predvidevam, da je bila fotografija posneta pozimi 1976/1977, dopuščam pa možnost, da tudi kakšno leto prej ali pozneje. Na sliki so Andrej Rupar, Tone Turšič, Nejc Petrič in tedanji oskrbnik doma na Slivnici, Franček, klicali smo ga tudi Bumbar. Franček je na sliki napravljen kot tapravi hribovec, v pumparicah, rdečih dokolenkah in volnenem puloverju. O taki hribovski opravi sem že govorila v enem od prejšnjih prispevkov. Andrejček (Matičarjev, smo mu rekli), Tone (Zrimškov) in Nejc so bili sosedje in prijatelji iz Vikleče doline v Begunjah, to je tista dolina, ki povezuje Begunje in Selšček. Takoj za ovinkom od šole naprej se zavije desno, nato se cesta razcepi, ena vodi proti Brezjam, druga pa skozi Viklečo dolino proti Selščku. Andrejček je rad nosil vojaške srajce, tudi na tem posnetku jo ima na sebi. Tone je tako kot mnogokrat kar v gumijastih škornjih (čovlih), sramežljivi Nejc nosi hlače na zvon, ki so bile v modi v 70-ih letih.

V tistih časih, ko je za dom skrbel Franček (žal se njegovega priimka ne spomnim), je bila Slivnica izjemno priljubljen kraj za druženje ob kozarčku. Franček je bil posebna faca. Ne vem, ali je bil res malce prismojen, a o njem se je takrat širilo ogromno čudnih in smešnih anekdot. Ena od njih je bila ta, da je imel preštete in oštevilčene vse ovinke na poti na Slivnico. Točno smo vedeli, kje je npr. njegov 21. ovinek. Na Slivnici je živel s svojo družino. Ko je njegova noseča žena dobila popadke, ji je baje rekel: “Tam je cesta v Cerknico”. Kako je žena prišla do porodnišnice, ne vem, a očitno to tudi njega ni pretirano skrbelo. Znan je bil tudi po tem, da je rad srknil iz kozarčka šnopca, preden ga je prinesel na mizo.

Kot že rečeno, če si hotel srečati in se podružiti s tapravimi prijatelji in z njimi nekaj spiti, je bilo treba na Slivnico. Pozimi smo se gor odpeljali po glavni cesti, kadar pa smo se podali peš, smo izbirali med številnimi potmi, najbolj običajna je bila tista mimo bazena, to je pot, ki se začne pri cerkniškem kegljišču. Praktično vsak pohodnik je imel, dandanes pa to velja še bolj, svojo pot. Pa mogoče o tem kdaj drugič, saj je poti res veliko in si zaslužijo bolj temeljite obravnave.

Slivnica je bila znana daleč naokrog. Kadar sem dobila obiske z drugih koncev Slovenije, sem jih vedno peljala tudi na Slivnico. Zgodilo pa se je tudi, da je mene nekdo od drugod odpeljal gor. To je sicer zgodba, s katero se ni ravno za hvaliti, a je resnična. Hodila sem v prvi letnik srednje šole v Postojni in bila noro zaljubljena v poštarja Mileta. Vsak prosti trenutek sva preživela skupaj, ko me je na poštarskem kolesu prevažal po Postojni. Nekega večera se je popolnoma nepričakovano znašel pred našo hišo. Bila je zima, snega je bilo zelo veliko. Greva na Slivnico, mi je rekel. Starši so bili močno zaskrbljeni nad tem, a sva jih nekako prepričala, da so mi dovolili. Pripeljal se je s fičotom. Na vprašanje, čigav avto ima, mi je odgovoril, da od kolega, ki je v nočni, zato mora paziti, da bo pravočasno nazaj v Postojni. Pa sva se odpeljala. Nekaj časa je šlo po močno zasneženi cesti, a v zloglasnem 21. ovinku se je končalo. Ni šlo več naprej, zato sva avto tam pustila in pot nadaljevala peš. Gazila sva po visokem snegu in prišla na vrh pošteno premočena in utrujena. Po nekaj čajih z dodatkom sva se napotila proti avtu in domov. Bil je prijeten občutek, da si je fant, v katerega sem bila tako zaljubljena, sposodil avto samo za to, da me je odpeljal na Slivnico. A kmalu za tem je na dom prišlo pismo s sodišča, vabili so me na zaslišanje. Avto je bil ukraden, pa ne samo to, spisek kaznivih dejanj, ki so mojega poštarja bremenila, in o katerih se meni ni niti sanjalo, je bil zelo dolg in najina ljubezenska zgodba se je zaključila kmalu po njegovem odhodu v zapor. Ja, če bi Slivnica govorila, kaj vse bi imela za povedati …

Kraj: Slivnica
Datum: 1976
Avtor: neznan
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija