1913 Jazak – Avstro-ogrski vojak in še ena zgodba
Kakor koli obrneš, slika ni nastala na Rakeku, čeprav je ozadje sumljivo podobno nekemu določenemu rakovškemu predelu. Je pa tu dobila domovinsko pravico in se znašla v zbirki gospe Helene Lovrenčak. Na fotografiji je Velimir Nikolajević iz Jazaka pri Rumi v Slavoniji.
Vojak se je naslonil na stol. S pogledom se je zazrl nekam v daljavo, v negotovo prihodnost. Ni še vedel, kaj ga/jih čaka. V levici ima nepogrešljiv Ibar, ki ni reka, temveč cigareta. Za pasom ima bajonet. Namesto škornjev so ga opremili z botami.
Jazak je naselje v Srbiji z znanim samostanom, ki je bil zgrajen v 18. stoletju po naročilu cesarice Marije Terezije. Trenutno je kraj znan po ustekleničeni vodi, ki »izvira iz neusahljivega ledenika 128 metrov globoko in nanj ne vplivajo zunanji viri. Voda ima bogato mineralno sestavo«.
Slika bo služila kot podlaga za zgodbo, ki s srbskim vojakom nima povezave. Morda pa jo tudi ima.
Jože se je rodil kot drugi otrok in prvi fant v kmečki družini. Imel je še tri sorojence. Kot prvega moškega potomca ga je čakalo nasledstvo na kmetiji. Na skopi kamniti zemlji je bilo malo pridelka in veliko garanja. Vas je bila daleč od večjega kraja, zato so imeli pri hiši konja, kravo za mleko in kakšnega telička, ki ga je doletela kruta usoda ali pa so ga prodali, da so imeli za davke ali nakup stvari, ki se jih na domači zemlji ne da pridelati: sladkor, olje, sol in nepogrešljive cigarete za očeta. Redili so tudi prašička za priboljške v dolgih zimskih dneh. Včasih so kakšno mesnino tudi prodali ali zamenjali za drugo potrebno dobrino. Na vasi, kjer je živelj pretežno kmečki, je težko prodati kmetijske izdelke in pridelke. Za boljše življenje in lepši jutri zase, za ženo in otroke se je oče vozil na delo v tovarno v bližnje (čeprav ni bilo tako zelo blizu) mesto. Delavski avtobus je odpeljal ob pol petih. Da je vsaj malo dela prihranil ženi, je oče vstajal ob pol štirih zjutraj, nakrmil kravo in konja, prašič je počakal na gospodarico in odkidal ter na novo nastlal živini. Domov se je vrnil čez dvanajst ur – ob pol štirih popoldan. Dneva še ni bilo konec, saj ga je čakalo še veliko dela na kmetiji.
Otroci so, ko so malo zrasli, pomagali po najboljših močeh. Tudi Jože, a ne z največjim veseljem. Če je bilo le mogoče, se je delu izognil. Prav tako mu ni dišala šola. Njegova sestra je večkrat rekla, da hodi v šolo le na uro gledat. Končal je sedem razredov. Ne po božji milosti, temveč zato, ker so ga imele učiteljice počasi že dovolj. Zanimalo ga je le to, kako najhitreje zaslužiti oziroma priti do čim več denarja s čim manj ali nič dela. Oče ga ni tepel, čeprav bi mu včasih kakšna okrog ušes kar prav prišla, da bi mu naravnal čakre in opravil psihološko svetovanje. Ko so se v hiši prvič pojavili miličarji, je bilo očetu dovolj. Postavil ga je pred dejstvo: ali delaj ali pojdi in se znajdi. Jožeta sta vzeli noč in megla. Kam je šel in s čim se je preživljal ni vedel nihče, sumili so pa vsi. V večjem mestu je spoznal dekle. Bil je visok, postaven in blond. Obvladal je jezikovne veščine kljub pomanjkljivemu šolanju. Naravni talent bi se reklo. Nasedla je na njegove limanice. Kmalu ji je napravil otroka. Tu se je izkazal za moža in se z njo poročil. A družinsko življenje ni bilo zanj. Tudi ženi in otroku sta ga kmalu vzeli noč in megla. Nemirna kri ga je gnala naprej. Kod je hodil, ve le on. Mogoče je tudi sam pozabil.
Potem se je začela vojna na Hrvaškem. Zgodbo o tem je pripovedovala njegova mati. Leta 1995 ali kakšno leto kasneje se je Jože prikazal na domačem pragu. Postaran in siv. Imel je polne žepe zlatnine in denarja vseh vrst. Mati je rekla, da nekaterih bankovcev sploh ni poznala. Vse to je ponujal materi, naj vzame, kar hoče in kolikor hoče. Tega da ima v izobilju. Noč je prespal na krušni peči. Prespal ali ne, starša nista spala, ker je celo noč kričal: »Že gredo. Dajmo jih!« in podobne grozljive stvari. Kakor je prišel, tako je odšel. Nista ga vzeli ne megla ne noč. Slednje se je, kot se je izkazalo, bal. Preganjali so ga pobiti ljudje in grozodejstva vojne. Kasneje se je izvedelo, da se je kot srbski plačanec boril v Vukovarju in verjetno še kje. Mati je umrla. Na pogreb ga ni bilo, ker ga nihče ni obvestil o njeni smrti. Niso vedeli, kje je. Mnogo let kasneje je prišlo na dan, da je končal med ljubljanskimi klošarji. Zaradi bolezni ali pa nemara zaradi posledic vojne smo mu odrezali nogo pod kolenom. Živel je v kontejnerju – pozimi v mrazu, poleti v vročini. Njegova teta je to izvedela in dejala, da ga bo šla iskat in vzela k sebi. Domači so ji branili rekoč, če je moril za denar, kradel, ko je bil mlad in kasneje, kaj mu brani, da te sredi noči ubije, okrade in izgine. Ugovor je sprejela. Jože še vedno živi v kontejnerju, če ni že umrl. Krvav denar mu ni prinesel ne veselja ne sreče, ne doma. Kakor je prišel, tako je odšel. Slaba vest pa, če jo je imel, ga je morila do zadnjih dni. In ni Boga ne odpuščanja, ki bi prineslo uteho.
Viri:
Kraj: neznan (Jazak)
Datum: ugibam – 1913
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 5. 6. 2023
Oblika: fotografija
Stare slike 