1976 Postojna – Zvezek za zgodovino

Na sliki je prva stran zvezka za zgodovino iz prvega letnika gimnazije oziroma stran nareka prve ure zgodovine v prvi gimnaziji. Zgodovino me je učil prof. Franc Zupan. Kupila sem tudi knjigo, ki je nisem odprla niti enkrat. Ni bilo potrebe. Prof. Zupan je govoril, mi smo pisali s turbo pospeškom. Kar je povedal, je spraševal. Dodatno izobraževanje je bilo rezervirano za tiste, ki jih je zgodovina specialno zanimala. Takih je bilo prekleto malo, vključno z mano. Zanimalo nas je vse kaj drugega.

Profesor Franc Zupan se je rodil leta 1930. Doma je bil iz Križ na Gorenjskem. Diplomiral je na temo o koroškem plebiscitu. Zato je bil tudi vse svoje življenje aktiven borec za pravice koroških Slovencev. Slovensko narodnostno mejo je bilo potrebno znati na izust tudi, če so te zbudili ob enih ponoči. Znati je bilo treba povedati in pokazati tudi vzhodno in zahodno narodnostno mejo, vendar ti dve nista bili tako zelo pomembni in si se lahko zmotil. Tudi zemljevid na teh dveh mejah ni bil znucan. Zaradi svoje velike ljubezni do zamejskih Slovencev je več let usmerjal delovanje krožka OZN. Preko njega je s svojo domovinsko vzgojo dosegel še dijake, ki jih ni učil. Krožkarji so se seznanjali s položajem Slovencev onkraj meja in se razvijali v rodoljube. Višek je bila vsakoletna ekskurzija v zamejstvo. Bil je prejemnik priznanja Občine Postojna »23. april«. Prof. Franc Zupan se je poslovil leta 2011 v osemdesetem letu starosti. Pokopali so ga v rodnih Križah.

Tako iz poglavja o Slovencih kot iz celotnega zvezka je razvidno, da sem se tudi učila. Imela sem svoj sistem podčrtovanja – stran sem si zapomnila vizualno. Če je pri spraševanju zmanjkalo »špagce«, sem zaprla oči in skušala prebrati napisano. Na prišepetavanje se namreč nisem mogla zanašati, ker sem bila že takrat malo gluha. V razredu so bile tri vrste klopi. Sedela sem v drugi klopi prve vrste. Prva, piflarska klop, je bila prazna. Pritegnila sem si stol pri prvi mizi in položila noge nanj. Kako je pasalo. Nekaj časa. Potem se je zaslišal profesorjev nejevoljni glas: »Milavec! Kako sedite!« Zravnala sem se, a ni dolgo trajalo. Ponovno sem stegnila noge na stol. To se je ponovilo še dvakrat. V tretje ni bilo opozorila ampak mi je profesor potegnil stol izpod nog in ga porinil pod mizo. Potem je bil mir. V resnici ne pišem tako grdo, kot je videti v zvezku, ampak je bilo treba hiteti, da nisi česa izpustil. Po koncu ure je imel sredinec, na katerega je bil prislonjen nalivnik, skoraj pravi žulj.

Neke počitnice je šel profesor na izlet v Argentino. Ko smo se vrnili k pouku, se je ta novica bolj in hitreje raznesla po gimnaziji kot kovid. Bili smo pripravljeni na napad. Takoj ko je stopil v razred, smo ga zaskočili: »Tovariš, kako je bilo v Argentini?« Začel je s pripovedovanjem. Povedal je tudi, da je bil neke noči potres in so vsi tekli dol. Bili smo že obveščeni, kako je potekala evakuacija, bili smo pa tudi žleht.
– Kako ste tekli?
– No, kar tako.
– Kako kar tako?
– No, saj veste.
– Ne vemo, tovariš. Povejte!
– No, tako, v samih gatah.

In videlo se je, kako mu je nerodno. Mi smo se pa režali.

Viri:

• https://www.postojna.si/Files/eMagazine/105/734924/PREPIH%20web.pdf

Kraj: Postojna, Rakek
Datum: 1976
Avtor: jst
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 18. 3. 2024
Oblika: dokument