1977 Kriška gora – Gimnazijci na izletu
Vsak, ki je kaj dal nase in je želel, da bi ga profesor Zupan cenil, je moral obvezno enkrat z njim na Kriško goro. Tudi moj razred je šel. Do Ljubljane smo šli z vlakom, naprej pa menda z avtobusom (spomin peša) do Križ, kjer je bil profesor doma. Najprej smo pešačili do njegove rojstne hiše. Bila je lepa, v zavetju visokih smrek in z velikim bazenom, ki pa ni bil več v uporabi. Od tam smo se odpravili proti koči, ki leži na 1471 metrih in ni prav na vrhu gore.
Mladi, zdravi, takrat še nekadilci, smo se mučili v hrib. Ko smo ta najbolj zmatrani prišli do koče, so nam ta hitri že vse pojedli in popili. Ostalo je sam še vino. Bljak. Ampak kuharica ni bila od muh in je tudi za siromake našla okrepčilo v hrani in pijači. Elita je imela svoje sobe, ostali smo spali na skupnih ležiščih. Kaj so delali, če so sploh kaj, ne vem. Sem bila zmatrana k žival in sem takoj zaspala. Še dobro, ker so prvi začeli rogoviliti, še preden je vstalo sonce, da so prišli na vrsto za umivanje pri ZUNANJI pipi, kjer je tekla ledeno mrzla voda. Vam povem, ni bilo treba nič liftinga. Od ledene vode se je koža kar samo od sebe nategnila. Ko je kasneje mraz popustil, je šla nazaj v prvotno stanje in zato je imam sedaj preveč. Poti nazaj se ne spomnim več, vsekakor pa smo prišli tudi domov.
Kot tretje pa je bilo nujno potrebno iti vsaj enkrat s krožkom OZN na obisk Slovenske gimnazije v Celovcu. Tu je bilo več kandidatov, saj se nas je nabralo za cel avtobus. Prespali smo v zasebnih sobah na slovenski strani tik pred mejo. S še dvema dekletoma iz drugega razreda sem bila v sobi. In potem so vdrli njuni sošolci in imeli smo cel žur. Režali smo se na ves glas. Pritekla je gospodarica in bila čisto šokirana, ker so bili fantje v sobi pa jih je nagnala in zagrozila, da nas bo zatožila profesorju. Nam je bilo to smešno, saj smo se režale še dolgo v noč in še naslednji dan na avtobusu. Obisk v Celovcu je bil lep. Družili smo se z dijaki slovenske gimnazije in si ogledali strateške točke boja za slovenski jezik in narodnost v okolici.
Na sliki je profesor Franc Zupan, ki se mu nekam zelo mudi. Dekleti, ki nekaj vneto opazujeta, menda fotoaparat, pa sta sošolki: Ljuba Jenček, ki jo vsi poznamo kot Ljobo Jenče, in Nevena Meze, poročena Burger. Zanimivo je, da se obe ukvarjata z zgodovino. Ljoba zbira staro slovensko izročilo, Nevena pa je posnela, mislim, da jih je šest, filmov, v katerih stari Postojnci pripovedujejo, kako je bilo včasih. Zelo zanimivo, sploh za domačine. Vsi ostali pa smo izvedeli marsikaj novega.
Slovarček:
- OZN: Organizacija združenih narodov
- Postojnci: Postojnc je prebivalec Postojne, ki se je rodil v Postojni in ima tu tudi korenine, prednike; vsi ostali (priseljenci) so Postojnčani
Kraj: Kriška gora
Datum: 1977
Avtor: eden od sošolcev
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: fotografija
Stare slike 
Le kje so tisti lepi časi , ko si je en profesor upal peljati trideset mladoletnih dijakov sam na goro , ne da bi ga bilo strah , da mu bo kdo od staršev odvetnika obesil na grbo , če se kateri od dijakov malo “prehladi” .
Všeč mi jeVšeč mi je
Pa še to ste pozabili povedati , da je bilo trba prepevati same slovenske ljudske pesmi.Drugi dan smo bili vsi hripavi, vendar je bilo nepopisno lepo.
Všeč mi jeVšeč mi je