1926 Žerovnica – Kregarjeva veduta

Med fotografijami v hrambi Slovenskega etnografskega muzeja je gornja veduta notranjske vasi Žerovnica, ki se v dveh glavnih krakih širi z vzpetine Hrib (578 m). Arhitekt, scenograf in publicist Rado Kregar (1893–1962) se je povzpel na vaški griček s pokopališčem in Cerkvijo spreobrnitve sv. Pavla, ki se kot duhovna utrdba dviga nad Žerovnico. S fotoaparatom se je postavil verjetno ob pokopališki zid ali pa je morda fotografiral iz zvonika. Arhitekt, ki se je zavzemal za ohranjanje domačega stavbarstva, je objektiv usmeril proti severozahodu. V skoraj večno oko je zajel jedro obcestne vasi, še posebej izstopajo bela pročelja domačij in gospodarska poslopja na tisti strani vasi, ki je bližja Cerkniškemu jezeru.

Večina stavb je še krita s slamo, tako tudi našemu očesu najbližja mežnarija tik pod pokopališčem, pod njo pa Herblanova kašča, varuhinja telesne trdnosti, ki se skoraj v isti smeri kot cerkev ozira po bregu, ob katerem se spuščata lepo poravnani vrsti hiš. Poslopja s krajnih strani objemajo bujne krošnje starega sadnega drevja. Le tu in tam je med sardinasto nagnetenimi grunti toliko prostora, da mejo med dvema domačijama zapolnjujejo posamezna drevesa in ponekod (objektivu nevidni) vrtički. Zgornjo tretjino Kregarjeve vedute robijo obdelovalne površine, ki v trakovih nadaljujejo razpotegnjene linije človeških in živalskih bivališč. Specifične danosti leče ali pa sparina odstirata le še drevje ob Žerovniščici, ki se vije proti Cerkniškemu jezeru. V ozadju so komaj vidni obrisi osrednjega dela Cerkniškega polja: proti levi slutimo jezero ali jezersko dno, proti desni strani pa si lahko predstavljamo hrbet in vrh Slivnice, ki tedaj še ni bila tako zaraščena.

Glede na druge podatke o Kregarjevi fotografski zbirki je bila veduta posneta v dvajsetih letih 20. stoletja. Ugibam, da sta bili tako vaška veduta kot spodnja fotografija kuhinje posneti na isti dan leta 1926, nekega sončnega dne med zrelim poletjem in drugo polovico septembra. Zdi se, da pod streho domačije na vrhu brega odpira svoje številne zelene dlani trta samorodnica. Je med hišami na fotografiji tudi domačija, v katero je stopil Rado Kregar, da bi nam pomagal pogledati v notranjost preteklosti?

Kregarjevo fotografijo kuhinje smo na Stareslike v samostojnem prispevku že objavili. Fotografija prikazuje »notranjščino kuhinje«, ki je že ob fotografiranju leta 1926 verjetno dišala po preteklosti, po (notranjskih) domačijah 19. stoletja. Kot v komentarju k zgoraj omenjenemu prispevku domiselno nakazuje Milena Ožbolt, združuje Kregarjeva upodobitev temno notranjost in razsvetljeno zunanjost znamenitih oljnih slik Jožefa Petkovška in Jurija Šubica, ki sta ju slovenska slikarja ustvarila v osemdesetih letih 19. stoletja.

Umestitev kuhinje

Več ali manj vse žerovniške hiše so imele vhodna vrata samo na daljši strani stavbe, ožja pročelja pa so skozi okenca gledala na cesto, »na vas«, ki so jo zaradi značilnih treh oken nekateri imenovali z nemškim izrazom Dreifensterdorf, ‘trookenska vas’.

Tudi vrata te kuhinje niso obrnjena proti glavni cesti, temveč proti dovozu ali dvorišču, ki pa je pred to domačijo dovolj široko, da je na njem zasajeno drevo (težko si predstavljam, da bi bila kuhinjska vrata obrnjena proti sadovnjaku). Skozi vratno odprtino se desno od drevesa vidijo »kulca«, manjši voz, mogoče se z njegovih robov pobeša nekoliko ovenelo listje pobranih pridelkov. Zdi se, da se za kulci vidi sod. To bi lahko bila »bača«, sod z(a) vodo, Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja starinski izraz bačva. Bača je pod sorodnim nazivom »baču« opisana na Stareslike v samostojnem prispevku.

Da bi bila voda čim dlje prijetno sveža, je bača morala stati v senci, npr. pod drevesom ali napuščem. Glede na zaobljeno senco predmeta v reži med levo stranjo ločnega portala in drevesnim deblom bi lahko bila na bližnjem senčnem mestu še ena bača; ena bi tako bila »naša«, ena pa sosedova.

Nekdanja vaščanka pravi, da so bače imeli na domačijah, ki so bile ravno toliko oddaljene od Žerovniščice, da je bilo bolj smotrno vpreči vola ali konja in se z bačo podati do potoka, kot da bi vodo sproti nosili v škafu – take naj bi bile nekako vse kmetije, ki so vidne na Kregarjevi veduti in njim vzporedne kmetije na drugi strani, ki jih večinoma zakrivajo drevesne krošnje. Na kmetijah blizu potoka niso uporabljali bač. Bač niso uporabljali niti vaščani brez živine oz. taki, ki so imeli samo krave. Na kmetijah na južnem vaškem pobočju jih menda tudi niso imeli, vodo pa so si vsaj nekateri nosili z lipsenjske strani.

Če je Kregar v objektiv res zajel eno ali dve bači, bi ta domačija lahko stala v osrednjem delu vasi. Po ostrorobi meji med senco in svetlobo, ki jo riše sonce čez prag v notranjost, ugibam, da vhod ni bil na severni strani domačije ali pa je bila fotografija posneta kmalu po solsticiju.

Vhodna vrata so enokrilna, vpeta so v (kamnit) portal s sklepnikom in masivnima podstavkoma, zdi pa se, da sta pokončnika (stebra) brez kapitelov. Videti je, da vrata nimajo zapletenega zapiralnega mehanizma in da se v prostor odprto vratno krilo skoraj dotika desne stene. Svetloba ob okencu na levi strani nakazuje, da bi bil prostor lahko širok približno 3 metre, vendar se stena od okna zalomi v kot, ki ga fotografija ravno še ujame, ni videti, kako globoko sega zalomljeni kot. Tla so tlakovana s »škrilami« ali skrilmi, večjimi kamnitimi ploščami. Ta prostor je kuhinja, mogoče kar »veža«, vhodni prostor. Ker so vrata samo enokrilna, bi to lahko bil pomožni vhod, ki ima na drugi strani imenitnejši glavni vhod z dvokrilnimi vhodnimi vrati. Ni pa nujno: če bi se sprehodili po Žerovnici proti Hrblanovi kašči, bi videli, da ima ena od bližnjih domačij še danes enokrilna vhodna vrata, ki se odpirajo na severno stran, poleg polkrožnih vhodnih vrat pa je okence, ki je postavljeno na enak način kot okence na Kregarjevi fotografiji. Tudi če to nista isti domačiji, pa se kaže, da je bila taka arhitekturna postavitev verjetno dovolj pogosta. Naslednja zanimivost na Kregarjevi fotografiji  kuhinje je okence s šestimi okvirčki. Okenski okvir je poravnan z notranjo steno, v prosojni svetlobi pa se izrisujejo železni okenski križi.

Kot je v objavljenem prispevku zapisala Ivanka Gantar, je kuhinja lično urejena. Glineni lonci so poravnani po velikosti, največji pisker pa je odložen kar na kamnita tla. Pokrovke so lahko emajlirane, lahko pa bi bile iz fino zloščenega »pleha«, pločevine. Zanimivi predmeti so tudi posodica (s pokrovčkom) pod okenskim okvirom, obešanka levo od okna in mogoče terilni bat v levem kotu.

Kuhinjski element

Najzanimivejši predmet na Kregarjevi fotografiji je element, ki zajema četrtino slike, vendar po mojem mnenju to ni »mentrga«. Beseda »mentrga« je verjetno popačenka nemškega izraza »Mehltruhe«, podobno je izvorno tvorjena in popačena beseda »šajtrga« (bavarsko »Scheibtruhe«), gl. https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4293170/truga?View=1&Query=truga  Kot kaže spodnja fotografija, ima taka mentrga, ki je verjetno kar značilna za naše kraje, kot srna tanke nožice, ki podpirajo predal pod ožjim dnom korita.

Ta »nezmast«, kot bi ogromni stvari rekli Žerovljani ali »Žerulani«, pa ima eno dobro vidno masivno nogo, ki bolj spominja na baluster kot na leseno nožico. Če fotografija ni retuširana, ima element le dve nogi, z eno stranjo pa je vzidan v zunanjo nosilno steno. Zdi se, da gre za (pretežno) kamnito reč, katere vrhnja ploskev je prekrita verjetno z opečnatimi ploščami, ki so na določenih delih, še zlasti na sredini ploskve, poškodovane ali obrabljene. Ker je element videti vzidan, okrog njega pa ni stolov, verjetno tudi ni navadna kmečka miza. Zaradi kuriva (trsk) pod mizo, lončevine in kuhalnega pribora me spominja na umetelno izdelano visoko odprto ognjišče. V svojem prispevku »Vrste ognjišč na Slovenskem in njih današnje stanje« v Slovenskem etnografu (1963/64, str. 370-371) visoka odprta ognjišča tako opisuje Fanči Šarf:

»Po funkciji se ta ognjišča razlikujejo od ognjišč mediteranskega tipa predvsem v tem, da so vedno rabila samo za kuhanje, ne pa tudi za segrevanje prostora, po zunanjosti pa so ta ognjišča višja in po obsegu manjša. To so iz kamna zidani, od 70 do 90 cm visoki kubusi, postavljeni največkrat ob strani odprtine za v peč in povezani s predpečkom to je nekakšno zidano polico pred ustjem peči. V manjšem prostoru sega tako ognjišče do kota in je dostopno z dveh strani, v večjem pa je s steno oziroma predpečkom povezana ena stran ognjišča in je možen do stop s treh strani. Njih obseg se ravna po velikosti in premožnosti hiše; največja ognjišča so navadno v bivših gostilnah in starih župniščih, naj manjša pa v kajžah in bajtah. Povprečna velikost je okoli 1 m v kvadrat. Često je v prednji strani ognjišča spodaj odprtina, ki rabi za odlaganje pepela ali kuriva. Vrhnja ploskev je pri nekaterih ognjiščih obložena z opeko, rob pa zavarovan z lesenimi tramiči.«

Takšno mentrgo imamo v spominu. Najbrž so imele takšno obliko na koncu, tik preden so v kuhinji izgubile svojo funkcijo. S težavo smo jo še našli na Benetah.

Prispevek je napisala: Silvana Orel Kos.

Kraj: Žerovnica
Datum: 1926
Avtor: Rado Kregar
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Nada Lomovšek
Skenirano: –
Oblika: 2 fotografiji, predmet