1932 Milanov Vrh – Mohoričev laz

Slika je nastala na svečnico, 2. 2. leta 1932, posnel jo je skoraj brez dvoma Mirko Klepec, na njej pa je dvoje žensk, en moški ter zadnjica smučarja, ki se je ravno sklonil tam na levi strani slike. Morda si pripenja smuči. Za njimi je redek mešani gozd in nekaj brinja, strmina pa ravno prava za lagodno smučanje.

Ko ogledujemo te slike iz zbirke dr. Viktorja Kraševca, ki jih je v veliki večini posnel Mirko Klepec, vidimo da je tudi on, podobno kot v Loški dolini Alojz Tomec, imel izostren občutek za pomembnost neponovljivih ali tipičnih dogodkov in prizorov, ki jih je slikal: otroci, ki smučajo, delavska družina pred hišo, notranjost delavske hiše … Tu je pa prizor s smučarji – morda trenutek razvedrila z njemu ljubimi ljudmi ali dragimi gosti.

 Na tej sliki so vsi trije smučarji v pumparicah z dokolenkami, ženski v jopah, moški v suknjiču in srajci s kravato – tega danes res ne vidiš več. Sta mož in žena prišla h Klepčevim na obisk ali zgolj malo v gostilno, pa so se potem skupaj odločili za smučanje? Je ena od žensk Fani Kraševec, smučarka in lovka, izredna športnica: mogoče tista v tvidastih pumparicah, ki se pojavijo v kombinaciji z jakno, kapo in krilom tudi na drugih slikah iz zbirke dr. Viktorja Kraševca? Kdo je druga ženska? In ali je moški Fanikin mož? Ne, najbrž je bil on na tej strani fotoaparata … Kot po navadi: kopica vprašanj brez odgovorov in širne poljane prepuščene domišljiji gledalca. Nekaj pa vseeno vemo ali vsaj ugibamo:

Mohoričev laz je v bližini Milanovega Vrha, kot omenja Slavko Malnar in leži manj kot kilometer pred vasjo. V teh krajih so še naslednja ledinska imena oziroma gozdne lokacije: Babja draga /narobe imenovana Žabja draga/, Dedov vrh, Črna gora, Praprotna draga, Lepe njive, Lepi dol, Medvedov štant, Berinček. Nahajajo se oddaljene nekaj kilometrov od Milanovega vrha. Mavrova njiva /smučarji/ je v bližini naselja. Na njej je sadil krompir logar Maver.

Še pred desetletji pa je bila na ne tako oddaljenem Kozjem vrhu gostilna Pri Mohoriču, a seveda ne vem, ali gre za isto družino ali celo osebo povezano z lazom na sliki, ki je tukaj priročno smučišče z ravno pravim naklonom in primerno debelo snežno odejo … Kaj pa se je čez leto dogajalo na njem? So pasli, kosili, drvarili, grabili listje in kosili štrajo za nastilo? Nabirali jagode, maline, brinje, so tam rasle kakšne gobe? Zdravilne rože ali lepe rože kar tako? In divjad, ptice … Gozd je pravi supermarket narave. Ker je v imenu tega kraja beseda laz, to najbrž pomeni, da so tu vsaj nekoč kosili in po strmini potem morda na vejah do vozička na poti vlekli (sanjkali) kopice dišečega višja. Ali pa ga prinesli v koših, kakršni so služili tudi za nabiranje in prenašanje nastila, še verjetneje pa s krošnjami, ki so posebnost višinskih krajev – valjaste iz upognjenih leskovih obročev in vrvi ali pravokotne iz lesenih letev in vrvi … Ali pa so seno naložili v rantaho, jo zadegali na hrbet in nesli na sebi do ograbka, voza ali kar do doma.

No, na Milanovem vrhu tega najbrž niso počeli prav veliko glede na to, da so moški delali predvsem v gozdu in na žagi in sta bila poljedelstvo in živinoreja bolj omejena; v hribovitih zaselkih tam okoli pa gotovo.

V Malnarjevi knjigi Življenje v preteklosti – Život u prošlosti pa je na strani 28 izjemna fotografija devetih žrnadarc, otovorjenih s koši gnoja, ki ga bodo nesle na njive, kamor se ni moglo z vozom, da bi na teh lehah pridelali nekaj snopov žita, malo krompirja, fižola ali repe. Povzemam opis, ki se nanaša na hribovite kraje med Prezidom, Čabrom, Plešcami in Osilnico, kamor sodi tudi Milanov Vrh, žal pa točna lokacija ni znana:

Te težakine so si na čoku ob gnojni jami pred domačijo natovorile skopičene koše gnoja, vsak je tehtal čez 40 kilogramov. Hodile so potem po stezi v hrib druga za drugo kot vojaki. Na pol poti se je iz košev začela cediti gnojnica in se vpijala v cunje iz grobega blaga, ki so si jih podložile na hrbet v ta namen. Štirikrat so odnesle, preden so dobile zajtrk – kasiuo: ajdove žgance z ocvirki, najprej v skledi, nato pa so postrgale še lonec, kjer so se kuhali žganci in so vanj nalili kuhano ali kislo mleko. Še štirikrat so potem odnesle gnoj, tokrat na boj oddaljeno njivo, ko je sledil predjužnek – krempir na župo z zabelo iz zaseke. Nato so do kosila odnesle še trikrat. Za kosilo je bilo kislo zelje s fižolom in kuhanim svinjskim jezikom – narezan je bil za vsako en kos. Na zelje je prišla krompirjeva polenta (žganci?? op. M. O.) zabeljena s suho slanino. Po kosilu je bilo pol ure počitka, nato pa spet vile v roke in natovarjanje mokrih košev …

Mala južina je bila ob štirih. Še dvakrat so potem odnesle, mračilo se je že, večerje pa niso čakale, ker so bile mokre od potu in gnojnice.

Čez nekaj dni so težakinje spet prišle k hiši in do večera napolnile listnik tako tesno, da vanj ni bilo mogoče vtakniti prsta. Listje so grabile v grmovju in bukovem gozdu, spotoma pobirale odpadle vejice in jih polagale na kupčke k deblom, da so jih domači potem odnesli k hiši za podneto. Pod grmovjem je ostalo čisto kot pometeno, spomladi pa so se na njem veselo razraščale trobentice.

Težakinje so bile zadovoljne takega dela, saj ni bilo veliko priložnosti, da bi pri radodarni gospodinji ves dan imele poln želodec.

Znamenit je postal tisti Kosovelov zapis: … Zlato je gnoj, gnoj je zlato … – točno tako so ga prenašale Goranke, ne v prispodobi, ampak čisto zares – kot čisto zlato.

Je bilo tudi na Mohoričevem lazu kdaj tako? Njive ni videti, bolj za silo listnik bi bil pa lahko …

Zlatko Pochobradsky, žlahtni poet Gorskega Kotarja, čigar pesmi so kratke, polne globokih razmislekov, trpkosti in bridkega humorja, je leta 2005 v zbirki Vrata objavil narečno pesem o furmanih, prav takih kot so delali na in okoli Milanovega vrha:

Potem pa so se časi spremenili …

Izginil je Milanov Vrh, zarasel se je Mohoričev laz … Človek pa hvaležno vzame v roke knjige Slavka Malnarja, Zlatka Pochobradskega in drugih, ki pomagajo zaslutiti duha teh krajev s starih podob, čeprav so nastale osemdeset in več let pozneje kot slike …

Slovarček:

• kasiuo: zajtrk
• predjužnek: malica
• žrnadarce: dninarice
• težakine: dninarice za težka dela
• višje: ostra krma iz višinskih leg (Loška dolina)
• rantaha: platnena plahta za pokrivanje ali prenašanje sena in drugega (Loška dolina)
• krempir na župo: krompirjeva juha, včasih zgoščena s prežganjem- to je bil v Loški dolini zaruoštan krampier
• mala južina: popoldanska malica
• listnik: 1. lopa za nastilo; 2. koš za nabiranje in prenašanje listja za nastilo; 3. očiščena parcela v listnatem gozdu, kjer so vsako jesen nagrabili listje za nastilo
• štraja: stara suha trava, ki so jo pokosili za nastilo
• sanjkati: sankati, tudi vleči seno na vejah

Viri:

• Slavko Malnar, 2023, pisno
• Slavko Malnar: Življenje v preteklosti – Život u prošlosti, Matica hrvatska, Ogranak Matice hrvatske Čabar, Ravnice , 2013
• Zlatko Pochobradsky: Vrata, Čabar 2005, samozaložba

Kraj: Milanov Vrh, Mohoričev laz
Datum: 2. 2. 1932
Avtor: Mirko Klepec (?)
Zbirka: Borut Kraševec – album Milanov vrh
Skenirano: 2. 10. 2023
Oblika: fotografija