1944 Dob – Osmrtnica

Na sliki je prijateljev sorodnik Friderik Ernest Stražišar iz Doba pri Pliberku. Slovenski sin je bil leta 1943 nasilno mobiliziran v nemško vojsko. Poslali so ga na vzhodno fronto. Tam je padel, verjetno zmrznil.

Haaška konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1899 in 1907 in Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929 sta veljali tudi med drugo svetovno vojno. Obče znano je, da so se Nemci požvižgali na obe. Določbe 45. člena Haaške konvencije so prepovedovale siliti prebivalce okupiranega ozemlja k priseganju zvestobe sovražni/okupacijski državi. Prebivalci Spodnje Štajerske, Koroške in Gorenjske z Mežiško dolino so leta 1942 dobili državljanstvo na preklic. Oblasti so uvedle vojaško pravo in na podlagi tega ustanovile vojaške komisije, ki so pričele klicati može in fante na nabor. Na Spodnjem Štajerskem so vpoklicali letnike rojene od 1908 do 1928, na Gorenjskem in Koroškem pa letnike od 1916 do 1926. Skupaj naj bi bilo v nemško vojsko prisilno mobiliziranih od 60.000 do 70.000 Slovencev. Starejše može, ki so v Kraljevini Jugoslaviji že služili vojsko, so takoj poslali v zaledne vojaške enote. Tam so jih dodatno usposobili in poslali na fronto. Mlajši so najprej odšli v Državno delovno službo (RAD) in po šestih mesecih v zaledne vojaške enote. Dobili so svetlorjavo uniformo, dres in lopato, s katero so vadili. V RAD taboriščih so se učili nemških ukazov, sodelovali pri različnih gradbenih delih, pomagali prebivalcem in se spoznavali z vojaškim načinom življenja. Vaje z lopato so bile podobne vajam s puško. Podobna je bila tudi skrb za lopato. Uporabljali so jo kot puško v paradnem koraku, pri telovadbi in v drugih akcijah. Z njo niso nikoli delali. Morala je biti čista in negovana. Po kovinskem delu so jo drgnili s pepelom tako, da se niso poznale praske. Polirali so jo s krpo in papirjem. Pred spanjem je dežurni oficir pregledal vsako lopato posebej. Če je na kateri našel le malo umazanije, je vse zmetal v blato na dvorišče. Vsi so morali čistiti, dokler oficir ni bil zadovoljen. Potem so sledile še kazni npr. pol ure čepenja v spalnih srajcah na zbornem mestu ali žabje poskakovanje po vadbišču.

Slovenski vojaki so morali nemški državi priseči trikrat: ob vstopu v raznarodovalni organizaciji Koroško ljudsko zvezo ali Štajersko domovinsko zvezo, v Državni delovni službi in končno še v nemški vojski. Največ Slovencev je bilo na vzhodni fronti, nekaj pa tudi na zahodni, na afriških bojiščih in daljnem severu. Vsi so imeli pri sebi vojaško knjižico, Soldbuch in Wehrpass. Okrog vratu so imeli obešeno identifikacijsko značko z oznako enote in krvne skupine. V primeru smrti so odlomili del značke in jo poslali v center za popis žrtev, domačim pa obvestilo o smrti.  Po najnovejših podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je na bojiščih padlo več kot deset tisoč Slovencev, največ Gorenjcev, na ozemlju Ukrajine in Belorusije. Po koncu vojne so jih osvoboditelji zajeli in poslali v taborišča. Veliko se jih je domov vrnilo leto ali dve po koncu vojne, mnogi šele sredi petdesetih let. Doma je imela večina težave, ker je služila v nemški vojski. Oblasti niso hotele razumeti, da so bili prisilno mobilizirani.  Prenekateri je bil invalid. Podpore ali invalidnine doma niso bili deležni. Šele leta 1991 je bilo ustanovljeno prvo društvo prisilno mobiliziranih, štiri leta kasneje pa Zveza društev. Tega leta so prisilne mobilizirance v nemško vojsko vključili tudi v Zakon o žrtvah vojnega nasilja. S tem so pridobili status žrtve, za kar so si vsa leta prizadevali.

Pogrešani so bili predvsem vojaki na vzhodni fronti. Velikokrat so sorodniki padlih na vzhodni fronti dejali, da so padli v Rusiji. Svojci so v časopisu Karawanken Bote objavljali osmrtnice in s tem tudi druge obveščali o smrti sorodnika. Objavljenih je bilo več kot 120 osmrtnic, prve že jeseni 1943. Družine so pogosto naročile tudi standardno obvestilo o smrti s fotografijo. Sporočilo o smrti na sliki, je natisnjeno na debelejšem papirju (kartonu). Poslali so ga sorodnikom in prijateljem.

Hvala, Bojan, za prevod iz gotice v latinico in iz te v slovenščino.

Slovarček:

• državljanstvo na preklic: Nemčija je na zasedenih ozemljih uvedla nemško pravo iz za prebivalce nemško državljanstvo. Po Odredbi iz leta 1941, ki je imela veljavo zakona, so nemško državljanstvo dobili jugoslovanski državljani nemške narodnosti in osebe nemške narodnosti brez državljanstva, ki so prebivale na ozemlju Štajerske, Koroške in Gorenjske. Osebe nemške in njej sorodne krvi, ki so imele jugoslovansko državljanstvo ali so bile brez njega ter so imele prebivališče v navedenih regijah, so dobile državljanstvo na preklic. V Štajerski domovinski zvezi so so folksdojčerji in kulturbundovci dobili rdeče izkaznice. Začasni člani, ki bi morali svojo pripadnost rajhu šele dokazati, so dobili zelene izkaznice. Kasneje so Nemci na podlagi teh izkaznic oziroma članstva uredili tudi državljanstvo. Rdeče izkaznice so dobile brezpogojno nemško državljanstvo, zelene pa državljanstvo na preklic, kot npr. slovenski prisilni mobiliziranci.
• soldbuch: denarna knjižica, lepše povedano plačna knjižica je bila dokument, ki ga je imel vojak vedno pri sebi. Z njo je prejemal plačila, kadar so bila, v svoji ali drugi enoti. Služila je tudi kot identifikacijski dokument za prejemanje pošte, potovanje z vlakom, služenje izven svoje enote in izkaz med dopustom.
• wehrpass: vojaški potni list, po naše bi se reklo vojaška knjižica. Vanjo so vpisovali v kateri enoti je vojak služil, kje se je boril, medalje, ki jih je prejel in napredovanja. Vojak jo je dobil ob naboru in jo hranil do vstopa v vojsko. Ko je postal vojak, je prejel Soldbuch, Wehrpass pa je hranil vodja enote, v kateri je vojak služil.

Viri:

• Kočevar Kokalj, M. Mobiliziranci v nemško vojsko z Gorenjske v letih 1943-1945. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017.
• Seničar, M. (2006). Slovenski fantje v vojski tretjega rajha. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede.
• https://www.wehrmacht-awards.com/documents/soldbuch.htm
• https://www.wehrmacht-awards.com/documents/wehrpass.htm

Kraj: Dob pri Pliberku, Avstrija
Datum: 1944
Avtor: starši padlega vojaka
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 26. 1. 2023
Oblika: dokument