1919 Milanov Vrh – Špetnakova žaga in delavsko naselje, drugič

Ista slika neznanega avtorja je bila že objavljena v prispevku 1919 Milanov Vrh – Parna žaga, zdaj je spet pred nami z nekaj novimi podatki.

“Naša žaga na Milanovem Vrhu, 3 ure od tukaj, Hrvaška. Hlev, delavska hiša, tovarna” pravi neznan rokopis v nemščini na sprednji strani slike zgoraj, spodaj pa natis v hrvaščini Pozdrav iz Milanovogvrha, in v kotu spodaj spet rokopis: Leto 1919. Gre za kopijo fotografije, format slike je A4. Obstajalo je več kopij, ki so jih dali napraviti nekateri prebivalci Milanovega vrha, k Veselovim pa jo je prinesel Franc Vesel starejši. Na zadnji strani te slike ne piše nič, hrani pa jo Slavko Vesel, vnuk prvotnega lastnika. Glede na vsebino rokopisa bi zapis na sliki lahko napravil eden od lastnikov žage, domnevno Franjo Žagar oče. Komu je bila slika prvotno namenjena, ni znano.

Naselje na Milanovem vrhu, ki je nastalo po letu 1907, ko je začela delati še ena parna žaga v Gorskem Kotarju tistega časa (Prezid, Lividraga in druge), je imelo vse potrebno za stalno bivanje zaposlenih: stanovanja v hišah, kakršne vidimo na sliki, kegljišče, na katerem so otroci za drobiž pobirali in postavljali keglje, med igro pa se držali proč, da jih ne bi zadela krogla; kantino, gostilno, kapelo, čitalnico, občasno tudi šolo, nekaj zemlje za vrtičke in kakšno majhno njivo. Les za kurjavo je bil na voljo v obliki zastonj(?) odpadkov z žage, lokomobila je dala dovolj elektrike, da je zvečer svetila tudi v delavskih hišah. V vsaki hiši so živele štiri družine oz. stranke. Bilo je okoli 50 družin, drugi so bili samski. Na Milanovem Vrhu je bilo leta 1913 že 276 prebivalcev, leta 1931 pa le trije manj – 273… Z družinskimi priimki delavcev na Milanovem Vrhu so si njega dni izmislili tudi zabavno besedno igro: “Kdo je v gostilni?” “Vesel, Petelin, pa Poje!” kar se lahko razume tudi kot: ” Vesel petelin pa poje”… v gostilni …

Milanov Vrh je bil prvotno Ruglasti Vrh in je šele pod Ghiczyji dobil sedanje ime, po italijanski zasedbi pa naj bi postal Montemiliano … Žaga Milanov Vrh je letno proizvedla 50.000 m3 žaganega lesa, enako kot Marof v Loški dolini – tako so povedali Veselovi bratje, ki so tam delali do leta 1938 in živeli v hiši sredi ozadja na sliki.

Nekje smo že zapisali, da je bilo na Milanovem Vrhu težko za vodo in so poleg velikega zbiralnika imeli še 14 vodnjakov, vendar v suši tudi to ni zadostovalo za žago, čez 200 prebivalcev, 30 ali celo 40 parov konj in dodatno pranje perila za vojsko.

Glede težavne preskrbe z vodo je g. Slavko Malnar napisal sledeče podrobnosti:

Ohranilo se je tudi pričevanje, da so ženske vodo prinašale kilometre daneč od studenca Bele vode – tudi k Milanovemu Vrhu bližnjim Lautarjem – na glavi v škafih, podloženih s svitki iz blaga, napolnjenimi s prosenimi ali drugačnimi plevami.

Pri Veselovih pa je med spomini ostala tudi naslednja pripoved:

Veselov oče, eden od furmanov na Milanovem Vrhu, je spotoma, ko se je vračal s fure, včasih šel tudi v Špetnakovo trgovino v Markovcu in za bone(?) kupil koruzno moko in sol … kaj več pa niti ne … Nekaj furmanov je bilo tudi priseljenih s Planine, ki je bila že onkraj rapalske meje.

Kot je že večkrat napisano, je žaga na Milanovem vrhu leta 1938 doživela požig in potem ni bila nikoli več obnovljena. Takrat je bil požar tako velik, da so dim videli prav v Stari trg …

Janez Mohar Harašo se je še leta 1980 spominjal Žagarjevih oziroma zadnjega lastnika žage na Milanovem Vrhu Karolina Žagarja, o katerem več izvemo v prispevku 1934 Markovec – Karel Žagar.

Ob okupaciji so se jugoslovanski vojaki, tudi iz kasarn v okolici Milanovega Vrha, hitro razbežali – razen enega. Bil je Srb, (častnik?), ki je čisto sam dve uri branil Italijanom dohod na Milanov Vrh in potem padel. Njegovo junaštvo so spoštovali tudi nasprotniki, tako da so ga sami pokopali (v Prezidu?) z vsemi vojaškimi častmi, kar je še dolgo ostalo v spominu tamkajšnjih prebivalcev. Italijani so leta 1942 ves Gorski Kotar požgali in izgnali ali internirali prebivalce. Kako je bilo na Milanovem vrhu, je Slavko Malnar zapisal sledeče:

Milanovci so po spominih Veselove družine vsi ušli internaciji in šli v partizane oziroma pobegnili in se skrili v gozdovih. Razen Milana Vesela in morda še koga, ki so jih kot Troho in Grla aretirali pred operacijo Risnjak, niso bili na Rabu. Vaščani so takrat stražili blizu naselja in ko so videli, da prihajajo italijanski kamioni, so hitro zasekali cesto in ušli. Kdaj točno je to bilo, je težko reči. Znano je, da so Italijani delali “čiščenje”- kar je pomenilo, da iščejo partizane, ropajo, požigajo in odganjajo prebivalce v internacijo – po Milanovem Vrhu 19. aprila 1942, ko so jih ob vračanju od tam v Tatinski Dragi napadli partizani. Takrat niso na Milanovem Vrhu našli več nikogar, kolikor je znano. Pač pa so takrat na enem od kamionov Italijani vozili proti Rabu Viko Almajer in njene sorodnike z gozdarske hiše v Grajševki, kot so Veselovi v nekem pogovoru izvedeli po vojni, ko so se skupaj spominjali napada v Tatinski Dragi, kjer je bil udeležen tudi mladi in slabo oboroženi Alojz Vesel.

Na tej sliki z Milanovega Vrha iz približno leta 1930 je skupina desetih moških, najbrž delavcev na žagi oziroma gozdarjev in sredi njih razoglava ženska v predpasniku … Kdo so bili, ne moremo reči, razen za tistega, ki čepi prvi na levi: Franc Vesel mlajši je. Kaj dela med njimi lopata na častnem mestu čisto spredaj, tudi ne vemo. So mogoče kaj urejali tam okoli hiše, pred katero so se slikali? Oblečeni so bolj kot ne delavniško in Franc Vesel, mogoče preznojen, si je v skrbi za zdravje in lepši videz, ki mu je veliko pomenil, ogrnil suknjič. Ostali so v srajcah, brez pokrival, le dva klobuka sta za slikanje pristala v rokah. Okoli njih ležijo kosi desk in žajmanja. Kot da so ravnokar opravili neko težje skupinsko delo … V ozadju desno se vidijo kope desk, ki se sušijo. Tudi ti možje so najbrž kdaj hodili v košnji delat na Primorsko, čez mejo proti Pivki in Ilirski Bistrici, da bi zaslužili kak dodaten denar, sploh potem, ko je žaga pogorela. Je tudi ženska s slike kdaj prala vojaško perilo, prav tako za manjši zaslužek, kajti v letih pred drugo sv. vojno je na Milanovem vrhu vladalo “grozno uboštvo”, kot se je tega še po vojni spominjal oče lastnika slik, Alojz Vesel pa tudi drugi? Slavko Malnar pa je pisno pojasnil stanje glede pranja:

Pet že davno neprepoznavnih moških postav v nedeljskih oblekah in z neprižganimi cigaretami v rokah je na sliki, ki so jo Veselovi prinesli z Milanovega Vrha, kjer je bila tudi posneta. Kdo jo je napravil ni znano, kdo je na njej tudi ne. Pričakovali bi, da je kdo od Veselovih ali pa kakšen bližnji, ki jim je fotografijo dal za spomin. Tu pa je še nekaj spominov na Veselove, eno od mnogih družin iz Loške doline, ki so se po letu 1907 naselile na Milanovem Vrhu: