1920 Benete – Ribežen za zelje

Naša družina je štela osem članov – stare starše, naše starše in nas štiri punčke. Imeli smo kmetijo, veliko okoli 30 ha. Vse njive so bile takrat skrbno obdelane in danes je moderno reči »da smo bili samooskrbni«. Ena od njiv (odvisno katero je mama izbrala) je bila zasajena z zeljem.

Seme je pridelala sama. Dve ali tri glavi zelja je pustila, da so šle v cvet, ki so kasneje naredile male stroke, polne kroglic semena. Previdno jih je porezala in posušila. Ko so se mali stroki začeli odpirati, jih je položila na velik papir, otresla in spravila do pomladi.

Konec marca ali v začetku aprila (odvisno od vremena), ko je sneg skopnel in se je zemlja malo ogrela, je na vrtu prekopala gredico, naredila z motiko plitke brazde, posejala semena in jih pokrila z zemljo. Nanje je položila smrekove veje, da je zaščitila mlade rastlinice, ko so se skalile.

Med tem časom je ata preoral njive (najprej z voli, pozneje s traktorjem), da so bile pripravljene na spomladansko setev žita, sajenje krompirja in ostalih pridelkov. Na izbrani njivi smo z motiko skopali jamice, vanje posadili zeljne sadike in jim zagrebli korenine do prvih listkov. Običajno smo to opravili tik pred dežjem, da so bile sadike zalite in so se lažje ukoreninile. Vmes smo jih enkrat ali dvakrat okopali in odstranili plevel. Ko so glave postajale velike, jih je bilo treba obsuti z zemljo, da se niso prevrnile in na zemlji začele gniti.

Prišla je jesen in glave so bile dovolj velike za spravilo. Odrasli so jih populili, odrezali olesenele korenine, naložili na lojtrnik in odpeljali na pod v skednju. Potem je mama oprala velike kadi, umila deske in težke kamne, ki so bili potrebni pri postopku kisanja zelja.

Tu pa že moram vplesti stari leseni ribežen. Skoraj zagotovo ga je kupil že stari ata Primož, ko je nabavljal vse potrebno za bivanje na kmetiji. Od kar pomnim, je bil temno rjav in že po videzu star.

Velika kad je bila očiščena in nekaj dni napolnjena z vodo, da so se deske napojile in zatesnile špranje med seboj. Bolje rečeno, da kad ni puščala. Postavili so jo v keuder ob zadnjo steno, kjer je bilo (po mojem mišljenju) najbolj hladno. Na dvorišče so privlekli dva debela in velika čoka, naju položili ribežen, ga pritrdili, da je bil stabilen, pod odprtino z rezili je bil velik čeber in ribanje zelja se je lahko pričelo. Polne čebre naribanega zelja so stresali v pripravljeno kad.

Naloga nas otrok je bila, da smo si temeljito oprali črne gumijaste škornje (čoule, kot smo jim rekli) in čakali, da nas pokličejo. Do tretjine napolnjena kad je bila ravno pravi trenutek, ko je bilo treba zelje posoliti in stlačiti. In tako plast za plastjo, dokler ni bila kad polna. Šele takrat smo lahko poskakale iz kadi. Vso maso so zalili z vodo, ki je morala segati vsaj desetino centimetrov nad vsebino kadi. Nanjo so položili pripravljene deske, jih obtežili s kamni. In kisanje zelja se je pričelo. Običajno je postopek končan v treh do štirih tednih. Medtem je mama preverjala, da zelje ne bi začelo gniti, zato je vsak teden odstranila kamne, oprala deske in jih vrnila v kad. V manjšem čebru je mama po enakem postopku kisala tudi repo.

Še danes imam v spominu okus domačega kislega zelja, ki je bil prijetno kiselkast. Na štedilniku nas je večkrat čakal velik lonec z enolončnico, skuhano iz zelja, krompirja in rjavega fižola. Mama jo je zabelila z domačimi ocvirki, zraven pa se je prilegla kajla domačega kruha.

Slovarček:

• keuder: klet – prostor za shranjevanje
• čouli: črni gumijasti škornji
• kajla: velik kos kruha
• šla v cvet: naraven proces, kadar rastlina prične tvoriti semena

Kraj: Benete
Datum: 1920
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Nada Lomovšek
Fotografirano: 1. 12. 2024
Oblika: predmet