1931 Planina pri Rakeku – Trgovina Pungartnik

Sredi 18. stoletja je Planina postala središče za furmane. Ti so prevažali blago na svojih težkih vozovih, ki so jim od francoske okupacije dalje rekli parizarji. Razdalje so bile dolge, včasih celo od Dunaja do Trsta. Fure so trajala dva tedna do enega meseca. Zato so se morali vmes odpočiti, tako kot tudi živina in Planina je postala furmanski štacjon.

Od Planine po Kačjih ridah je hud klanec in Planinci so, seveda proti plačilu, pomagali prevoznikom z dopreganjem svoje živine. Za to se je uveljavil izraz zu fahr (za vožnjo), kar so tolmačili kot “dopreči”. Postojnci pa so to uporabljali kot zmerljivko “čufar”, ko smo še vsi nebogljeni pričeli obiskovati gimnazijo, ker so menili, da pride od čufarce – lokomotive na parni pogon. Seveda nas je jezilo. Tudi mene. Dokler mi ni pokojni Janez Rebec razložil, kaj to pomeni in od kje izhaja.

Pripregali so tudi od Vrhnike do Logatca vendar se je tam uporabljal izraz forajtanje.

V Planini so imeli tudi žlajfarje, ki so skrbeli, da vozovi, ki so prihajali iz Postojnske smeri, niso prehitro zdrveli po klancu navzdol.

Zaradi furmanstva je bilo v Planini veliko gostiln. Med njimi je bila tudi Pri Ziherlu, ki se je po vojni imenovala Pri kosmati taci. Baje zato, ker je imela kelnarica precej kosmate noge.

Tudi jaz sem bila enkrat pri Kosmati taci. Sama se tega sicer ne spomnim, se pa zelo dobro spomni mama. Imela sem dve leti. Stric je vzel mamino kolo in mene in sva šla. Verjetno ni povedal kam. Ker naju ob mraku še ni bilo domov, so naju iskali vsepovsod. No, predvsem po gostilnah saj je stric rad zahajal tja. Nekdo se je odpravil tudi proti Planini in naju je našel sredi klanca med Uncem in Planino. Stric je imel premalo bencina in preveč nečesa drugega in je kolo rinil navkreber pa še malo mu je služilo za oporo, jaz pa sem sedela v otroškem sedežu in mi je bilo verjetno prav fajn. Otroški sedež je bil kovinski in se je prišravfal na bilanco. O kakšni čeladi se nam pa še sanjalo ni.

Železnica pa je cvetoče življenje v Planini presekala. Obdržalo se je le še nekaj gostiln. Skozi več generacij se je obdržala gostilna Demšar, znana po enkratnem razpoloženju in dobri kuhinji.

Ko je leta 1963 Tito obiskal Postojnsko jamo in je njegova telesna straža malo “zaspala” ali pa je šla na ta kratkega, se je Tito vsedel v avto in rekel šoferju: “Ajde da mi nešto pojedemo.” Kaj je hotel šofer drugega kot peljati! Vsak bi ubogal Tita. Kako sta zašla v Planino ni znano, sta pa pri Demšarju naročila pečenega piščanca. Medtem, ko se je Tito mastil, ga je iskala skoraj cela jugoslovanska Udba. Problem je nastal, ko je bilo treba plačati. Obče znano, da Tito ni imel denarja. Pa tudi – ali boš Titu izstavil račun? V tistih časih je bila za vsakega gostilničarja čast, če ga je imel na kosilu.

Pri Demšarju je bilo tudi ustanovljeno prvo, če pa že ne prvo, pa vsaj eno prvih Društev copatarjev v Sloveniji. Menda nekje v šestdesetih letih.

Edvard Pungartnik je imel trgovino z mešanim blagom in si je na ta način, da je dal natisniti razglednico, tudi naredil reklamo. …..

….in zato je v središču razglednice spet njegova hiša.

Zelo lep toplar. Glede na kritino verjetno novejši od ostalih stavb.

Očitno je, da so za godovne čestitke uporabljali kar razglednice domačih krajev. Lepe kičaste razglednice z rožami so se, kot kaže, uveljavile kasneje, ko je tisk postal cenejši.
____________________________________________________________

Kraj: Planina
Datum: 1931
Avtor: c. de Gregorio, Ježica, Ljubljana
Zbirka: Tine Schein
Skenirano: 31. 7. 2012
Oblika: razglednica