1955 Velike Bloke – Pred Škajževo hišo v Mali gasi

Na nedeljsko popoldne so se v Mali gasi pred fotografom posedli in postavili:

pred vsemi stoji deklica Vladimira Anzelc- Petronova, ki mi je tudi pokazala to sliko. Sedijo Tilka Koren – Anzelc- Petronova z dojenčico Darinko, neznana deklica in Škajževa mati. Zadaj so neznana ženska, Pepa Pakiž – Škajževa, njen sin Lojko (Lojze) Pakiž, Marica Anzelc – Petronova in Meri Plesnik – Škajževa, ki objema neznano mlado dekle.

Fotografiral je skoraj gotovo ing. Jože Koren iz Maribora, Tilkin mož in oče dojenčice. Slika me je posebej pritegnila, ker je na njej tudi Lojko Pakiž – Škajžev, katerega tragična usoda je bila mnogokrat tema pogovorov v očetovi krojaški delavnici.

Nekaj za uvod v to zgodbo.

Slovenija je kot edina jugoslovanska republika mejila na Italijo in Avstrijo, na t. im. zahod. Tako kot povsod v povojni Jugoslaviji so mejo varovale posebne graničarske enote JLA. Posebej strog režim je bil na meji uveden po informbirojevski krizi l. 1948 in se je vlekel do sredine petdesetih let, ko je bil ilegalni prehod meje prekvalificiran iz kriminalnega dejanja v prekršek. Pred nekaj leti smo bloški upokojenci obiskali Miren – Kostanjevico ob italijanski meji in tam zanimiv muzej o ilegalnih prehodih meje, z imenom “Spomni se name”. Muzej je postavljen kar na krajevnem pokopališču, ki ga je nova meja po 2. svetovni vojni razdelila na dvoje. Podatki govorijo, da je bilo v tistih letih pri ilegalnem begu iz Jugoslavije ujetih okoli 40 000 ljudi, okoli 25 000 pa tudi pri nezakonitem vstopu v Jugoslavijo. Koliko je bilo “uspešnih” ilegalnih prehodov meje ni znano. Graničarske enote so takrat pogosto streljale na prebežnike in bilo je tudi veliko žrtev, ki pa so največkrat ostale anonimne. Položaj se je počasi začel spreminjati po letu 1955, vse manj je bilo politično motiviranih prehodov in prevladovati so začeli ekonomski razlogi, pa tudi mejni režim se je začel rahljati.

Vrnimo se k Lojkotu. Škajževa Pepa se je pred vojno poročila v Ravne z Lojzetom Pakižem – Miclom. Rojena sta bila dva otroka: Joža in nato leta 1938 Lojko. Moža in očeta ji je vzela povojna morija in nikoli ni izvedela za njegovo usodo.  Z otrokoma se je vrnila domov v Velike Bloke. V Mali gasi si je postavila skromno hišo in se prebijala skozi življenje. Lojko se je po končani novovaški osnovni šoli vpisal v grafično šolo v Ljubljani. Z Dragotom Mazijem, mojim bratrancem, sta bila v osnovni šoli sošolca in velika prijatelja od otroških let. Poleg njiju so bile sošolke iz vasi še Srnelova Štefka, Randolcova Milka in Blaževa Pepa. Lojko in Drago sta se pogosto družila tudi v Ljubljani v srednješolskih letih. Nedavno mi je pripovedoval, da je Lojkota mučila  usoda očeta domobranca, čutil se je zaznamovanega in pogosto je razmišljal o tujini. V tistih letih se je v Malo gaso k negovi teti Meri priženil poštar Peter Plesnik iz Logarske doline. Ne vemo gotovo, a najbrž je Lojko s Petrom tudi obiskal Logarsko dolino in se odločil, da bo enkrat pobegnil  v Avstrijo. Pravijo, da je odšel l. 1955, star 17 let, najbrž kmalu po tem fotografiranju.

Izginil je brez sledi. Morda so ga vzele prepadne stene Savinjskih gora ali pa je končal pod streli graničarjev, kar je najbolj verjetno. Nikoli se ni izvedelo.  Mati Pepa je dolga leta trkala na vsa mogoča vrata oblasti, poizvedovala v Logarski dolini, pri Rdečem križu, tudi pri jasnovidcih, a sina ni našla nikoli. Ostala je sama s hčerko Jožo in tragično preteklostjo.

Viri:

• Jože Ponikvar – Ulčar, Vel. Bloke
• Drago Mazij, Cerknica
• Gradivi muzeja “Spomni se name”, Miren- Kostanjevica

Kraj: Velike Bloke
Datum: 1955
Avtor: ing. Jože Koren, Maribor
Zbirka: Vladimira Kraševec – Petronova, Vel. Bloke
Skenirano: 24. 10. 2024
Oblika: fotografija