1951 Velike Lašče – Godovna voščilnica

Najbrž je godovna voščilnica iz Velikih Lašč med prvimi, če ne celo prva, ki je bila, tako kot očetu Lojzetu, namenjena tudi meni, malemu Lojzku. Pisali so jo sorodniki Venturinijevi iz Velikih Lašč, kamor se je leta 1941 poročila edina očetova sestra, teta Malka. Tudi njen mož je bil Lojze, prav tako kot moj oče je bil krojaški mojster, in tudi njun sin prvorojenec je bil Lojze. Velik razlog, da smo si ob sv. Alojziju, ki goduje 21. junija, medsebojno voščili.

Včasih so pri nas praznovali god, reklo se je tudi imendan ali godovo, in ne rojstnih dnevov. Marsikdo danes niti ne ve, kdaj goduje, saj mnoga imena, ki jih danes dobivajo otroci, niso napisana v krščanskih koledarjih. Godovni dan je ponavadi smrtni dan zavetnika, ki je razumljen kot njegov dan rojstva za Cerkev. Pred desetletji, ko so se rojevale naše generacije, so otroke poimenovali po starših, posebej prvorojenca ali prvorojenko, pogosto tudi po sorodnikih ali botrih. Velikokrat se je izbralo ime svetnika ali svetnice z godom blizu datumu otrokovega rojstva.

God je bil torej pomemben praznik. Zvečer pred praznikom so prišli sosedje, prijatelji in sorodniki ofirat. S skledami, lonci, rencami in kuhalnicami, mnogokrat tudi z ribniškimi ragljami so zaropotali pod okni, kakšno zapeli, včasih so imeli s seboj tudi godca. Pri nas je bilo to skoraj vsako leto, saj smo poleg godca, bratranca Lenčkovega Dragota, imeli v žlahti tudi dobre pevce. V hiši je voščevalce čakal kakšen glaž vina, piškoti in potica. Prav dolgo se niso zadrževali, saj so morali še k drugi godovnikom. Ofiralo se je ob pomembnih svetnikih, kot je ob Jožefu, Antonu, Matiji, Lojzetu, Mariji, Ivani, Neži … Skoraj pri vsaki hiši je bil kakšen slavljenec ali slavljenka. Malo sem šel z mislimi po hišah v naši vasi. Kar 16 Lojzetov sem naštel v letih od 1945 do 1960! Gotovo sem še koga pozabil. Danes sva z Malizjevim Lojzetom edina, pa tudi midva že lepo čez 70!

Verjetno nas je bilo Lojzetov na Blokah veliko tudi zato, ker je v stranskem oltarju bloške farne cerkve lepa, velika podoba sv. Alojzija. Zavetnik je torej pri roki. Sicer pa smo otroci za god dobili kakšne nogavice, piškote, spomnim se, da sem za god prvič videl politanke. Z današnjimi rojstnodnevnimi slavji v otroških zabaviščih, mlaji in kupom daril, ki naslednji dan ležijo po kotih, neprimerljivo. Pravijo, da gre svet naprej. Upajmo.

V drugih krajih se je za ofiranje uporabljal tudi izraz ofrehti, popačenka nemške besede Hofrecht, ki pomeni tudi podoknico ali dobrikanje.

Stranski oltar bloške farne cerkve s sv. Alojzijem z lilijo, neznanega avtorja. Družbo mu delata sv. Ignacij Lojolski s knjigo in sv. Frančišek Ksaverij s križem v desnici ter spodaj slika Srca Marijinega. Oltar je tako kot ostala dva za farno cerkev izdelal kamnosek Alojzij Vodnik iz Ljubljane v letih 1891/92. Obe oltarni sliki sta še s starih oltarjev. Sicer pa je sv. Alojzij zavetnik nedolžnosti, mladine in študentov, v zadnjem času tudi bolnikov z boleznijo AIDS.

Pa še nekaj besed o Velikih Laščah, slovenskih Atenah. Razglednico svojega kraja so Venturinijevi uporabili za najino godovno voščilnico. Še iz šolskih dni se spomnimo Trubarja, Levstika, Stritarja in Javorška. Velike Lašče je l. 1857 skoraj popolnoma upepelil hud požar. Kraj so obnovili in takrat tudi sezidali mogočno dvostolpno cerkev, posvečeno Marijinemu rojstvu, ki jo vidimo na sliki in praznuje žegnanje 8. septembra. V času zidave so podrli tudi stari protiturški tabor in z vsemi ruševinami nasuli trg. Velike Lašče so posebej po izgradnji železnice Grosuplje – Kočevje postale zelo pomembne tudi za Bločane, saj je postala to najbližja železniška postaja. Prvo gradbeno lopato za to progo so zasadili prav v Velikih Laščah v maju 1892, prvi vlak pa je iz Ljubljane v Kočevje pripeljal 24. julija 1893 !!! Zaostali Franc-Jožefovi časi pač. Velike Lašče so postale pomembna postaja tudi za bloške sejmarje. Od tu so se odpeljali na živinske sejme v Novo mesto, Črnomelj, Metliko ali v Vinico. Po opravljeni kupčiji so se tisti bolj skromni in če je živina izgledala uhojena, domov odpravili peš, drugi pa so vole naložili na vagone – vagonirali in gonili domov le iz Velikih Lašč. Mnogi so to pot tako ali drugače opravili večkrat na leto.

Velike Lašče so bile za Bločane, posebej za tiste iz t. im. Duhovske soseske, krajev ob cesti proti Velikim Laščam tudi pomembno tržno središče. Peš so jo mahnili čez stari Lužarjev breg, mimo Karlovice in Velike Slevice. Obiskali so velikolaške trgovine, zelo znana je bila tista pri Koprivcu. Tam si dobil vse, tudi cilinder za petrolejko! Moj oče je okoli l. 1957 tam trefil celo okovje za smuči znamke Latto, s katerim je Pečkov Miro z Betonovega na Gori opremil nove smuči, ki jih je izdelal za naju s sestro Olgo. Iz gostilne pri Koprivcu so v Velike Bloke prišli tudi gostilničarji Jerič – Lipetovi in kmalu po prvi svetovni vojni v naši vasi začeli novo zgodbo.

Slovarček

• rence : pokrovke
• politanke : napolitanke
• vagonirali : naložili na živinski vagon
• trefil : našel , opazil, srečal
• ofirati, ofreht: način voščevanja, povzročanje hrupni glasbi podobnega ropota komu na večer pred njegovim godom

Viri:

• Bloke, središče Kranjske; Jože Lavrič Cascio, 2013
• France Hiti, Škufče
• Wikipedia

Kraj: Velike Lašče, Velike Bloke
Datum: 1951- ocenjeno
Avtor: razglednica, Božo Štajer; fotografija oltarja, Lojze Mazij, 2025
Zbirka: Lojze Mazij
Skenirano: 30. 1. 2025
Oblika: razglednica