1958 Nova vas – Bloški sejmar

 Bločani so bili znani živinorejci in prekupčevalci z živino. Posebej znameniti so bili bloški voli. Zelo malo teh živali je svoje življenje začelo na Blokah. Večinoma so svojo “bikovsko mladost” preživeli na Dolenjskem in v Beli krajini. Šele ko so na precej grob način postali junci in nato voli, so prišli na Bloke, kjer so se končno ob dobri krmi vdali delu na polju in v gozdu. Na Blokah so voli ostali žal le kakšno leto ali dve, včasih pa še manj in že se je njihova pot končala v italijanskih ali ljubljanskih mesnicah.

Pot na živinski sejem v Novo mesto, Črnomelj, Metliko ali v Vinico so Bločani skrbno načrtovali. Priprava denarja, obleke, čevljev, izbira kompanije, kdo bo mešetar, kdo od mladih bo šel poganjat …, vse je bilo treba predvideti. Zjutraj so se sejmarji z Blok peš odpravili v Velike Lašče. Tu so sedli na Kočevarja – vlak, ki jih je pripeljal do Grosupljega. Tu so prestopili in nato z Dolenjcem nadaljevali vožnjo do Novega mesta, Črnomlja ali Metlike. Če so šli do Vinice, je iz Metlike sledilo še pešačenje. Pozno popoldne ali zvečer so se namestili po gostilnah ali po senikih pri znanih tamkajšnjih mešetarjih. Drugo jutro se je začela kupčija: ogledovanje in ocenjevanje volov, ali že znajo voziti, kako bodo zmogli dolgo pot, ali so podkovani, glihanje, tehtanje, dokler niso končno udarili v roke in je sledila ara. Na sejmišču je bila pisarna, kjer so se potrdili posi in opravilo plačilo. V bližnji gostilni so plačali še mešetarje, pojedli golaž in spili kakšen glaž. Nekateri Bločani, posebej tisti, ki so bili bolj šibki v računanju, so raje kupovali po štalah, kjer se živina ni tehtala, ampak so se za ceno dogovorili na čez.

Pot iz Vinice čez Predgrad ali iz Metlike in Črnomlja čez Semič in Koprivnik in nato skozi obrobje Kočevskega roga je bila dolga in naporna za živino in sejmarje. Vstavljali so se le za kratek čas pri kakšni gostilni, napojili živino, na kratko pomalicali in hajd naprej. Skozi Kočevje, Ribnico in čez Boncar so bili običajno doma naslednje popoldne. Malo sem pogledal na karto in ugotovil, da so v dobrih dveh dneh prehodili več kot 100 km. Denarja za pot domov z vlakom je bilo škoda. V domačem hlevu so se hitro zbrali sosedje in sledilo je poizvedovanje o kupčiji, poti, požegnala in ocenjevala se je prignana živina.” Dobri zgledajo, mirni bodo, širokih kosti so, hitro se bodo naredili” itd. so bile običajne ocene. Če komu voli niso bili všeč, je to mišljenje večinoma zadržal zase. Nekaterim gospodarjem niso bili všeč kapini, drugim lisci, nekaterim pa hrvaški voli, saj je veljalo, da niso dobri za vprego in je veljal rek:”Če hočeš orati, se na sejmu ne brati s Hrvati!”

Sledilo je mirno volovsko obdobje na Blokah. Hlev, dobra krma in voda, štrglanje in kovanje in vprega so si sledili vsak dan. Voli so hitro pridobivali na teži in izgledu. Zredili so se za 200 ali celo več kg. Ob ugodni priložnosti so bili voli prodani v Novi vasi domačim kupcem, Bombaču z Rakeka, zadrugi z Malizjevim Lojzetom ali italijanskim kupcem. Tako se je končala volovsko bloško obdobje, gospodar pa na novo pot …

Drobnič France – Froletov iz Velikih Blok je bil sicer zidar, a tudi znan sejmar. Po vojni, ko so mnoge domačije ostale brez gospodarjev, so mu ženske, ki so prevzele to vlogo, naročale nakup in prodajo živine. Na sliki ga vidimo sicer s kravo, ki jo je prignal na sejem v Novo vas. Lepa sivka, skoraj mora, zvedavo gleda fotografa. Roge ima precej obrabljene, kar kaže, da je življenje, razen napajanja, preživljala v hlevu in se drgnila ob kakšen zid. Poleg verige za pripenjanje k jaslim ji je France privezal okoli rogov še štrikek. Po končani kupčiji se je domov vrnila veriga, štrik pa je šel z živino – “kamor je šel bik, naj gre še štrik”. Prignal jo je kar s palico namesto gajžle. France je svojo življenjsko pot končal v Metliki leta 1960. Na sejmu ga je zadela kap. Že kupljen par volov so domov prignali sosedje, France pa se je k svoji Zinki vrnil v trugi. Star je bil komaj 42 let.