1953 Nova vas – Smučarske tekme na Piškovcu

Valvasorjevi raziskovalni vnemi se moramo zahvaliti, da so bile bloške smuči in starosvetni bloški smučarji konec 17.stoletja v Slavi vojvodine Kranjske predstavljeni tedanjemu kulturnemu svetu. Valvasor je najbrž Bločane odkril naključno, ko je hodil podrobneje raziskovat Cerkniško jezero in ga je pot vodila čez Bloke, kjer se je ustavljal pri Turjačanih na Pajkovskem gradu. Ta grad je bil zgrajen v letih pred izidom njegove knjige. Hodil je torej, opazoval in zapisoval, kar je videl po tem pustem, divjem in visokem hribovju, kot je zapisal. Po Valvasorju je bloško smučanje šele leta 1845 v slovenščini ponovno opisal Jožef Bevk – Podgrivarski, bloški kaplan. Dve leti je služboval na Blokah in se dobro seznanil s to ljudsko “napravo”.

V prispevku “Huda zima na Blokah in raba šmečev” je Bevk v Bleiweisovih Novicah napisal:

“Hočem pri ti priliki popisati eno prav priročno in pripravno orodje, kteriga se po zimi tukej ljudje poslužvajo in ktero je tudi priporočevati tistim, kteri v mrzlih krajih, kjer jim debel sneg in zametje nadlegujejo, stanovati morajo. To orodje imenujejo šmeče in tudi plohi se mu pravi. Šmeče so bukove deske, po pet čevljev dolge, šest do sedem palcov široke in pol palca debele. V sredi so z usnjato prevezo previdene, kamor se stopalo vtakne, de k nogi desko derži, in kjer se stopi, da ne polzi, je klobučina perbita. Sprednji konec šmečev je sanem enak; de v sneg ne rije, je nekoliko zakrivljen; kar se lahko naredi če se v to rabo odločena in gladko razoblana deska pri ognju ogreje in umetno zakrivi. Dvoje takih šmečev, ko sim jih v c. k. v pisarnico kmetijske družbe za poskušnjo poslal, je Juri Šraj, kmet v Metljah naredil”.

Kdaj in kako so na Bloke privijugale prve smuči modernega tipa, ne vemo. Kot je v svojih razpravah navajal raziskovalec Boris Orel, so fantje z Blok, Vidovskih hribov in Menišije dobro smučali že v oddelkih avstro-ogrske armade. Na tekmovanju vojakov smučarjev na Salzburškem je na šest kilometrov dolgi progi prvi prišel na cilj neki fant iz Begunj pri Cerknici, drugi je bil vojak Tomaž Šraj iz Metulj.

Po 1. svetovni vojni so tudi v naše kraje prišle modernejše smuči s kupljenim okovjem, na katerih se je dalo lažje voziti. Od spretnosti domačih mojstrov, ki so bili vajeni dela z lesom, je bil odvisen uspeh, večinoma so izdelovali prav lične jesenove smuči. Posamezni kolarji in mizarji so postali pravi mojstri. Znan je bil n. pr. Jože Maček z Radleka, ki je poleg dobrih kolovratov izdeloval tudi dobre smuči.

V času med obema vojnama so na Notranjskem množično ustanavljali napredna Društva kmečkih fantov in deklet (DKFiD). Znana so bila društva v Gorenjih Otavah, na Blokah, na Rakeku, v Grahovem, v Loški dolini in na Gori nad Sodražico. Velik pobudnik ustanavljanja teh naprednih društev je bil Stanko Lenarčič, takratni Bloški župan. DKFiD Bloke je že ob ustanovitvi leta 1932 ustanovilo smučarski odsek in takoj priredilo smučarski tečaj, ki sta ga vodila g. Marij Žigon iz Škofje Loke in g. Rudolf Badjura iz Ljubljane. Pripravili so tudi prvo smučarsko tekmo. Na prvi termin 5. 2. 1933 je bila tekma preložena – kako znano se sliši – zaradi pomanjkanja snega. Zima je nato opravila svojo dolžnost in 26. 2. 1933 je bila organizirana velika tekma na 18 km dolgi progi okoli Bloške planote, ki se je je udeležilo 34 tekmovalcev. To je bila torej prva organizirana smučarska tekma na Blokah.

Največja predvojna tekma pa je bila na Blokah 4. 2. 1934. “Tekma za prvenstvo zveze DKFiD” je potekala v idealnih snežnih razmerah na 22 km dolgi krožni progi. Prvi jo je prevozil Bločan Stanko Klančar s časom 1h 40 min in 41 sek. Pokal je ostal v trajni lasti DKFiD Bloke, ker v naslednjih letih do vojne tako široko zastavljenih tekem ni bilo, čeprav so bile sicer tekme pripravljene vsako zimo.

Smučala je seveda tudi “nasprotna” stran, o čemer piše župnijska kronika, in kot se spodobi so bili v vodstvu tega društva trgovec Milan Modic, župnik Viktor Švigelj in kaplan Anton Hren.

Med vojno je bilo po ukazu Italijanov prepovedano smučati ali samo posedovati smuči. Treba jih je bilo oddati ali skuriti. Kljub temu je v hudi zimi 1941/42 na Notranjskem delovala Dakijeva smučarska četa.

Po vojni je bilo smučarske tekme možno organizirati pod kapo Društev Partizan. V februarju 1953 so na Blokah na iniciativo ravnatelja Čebohina, tov. Lavriča, tov. Mazija in tov. Žurga ustanovili TD Partizan Bloška planota in že 15. 2. 1953 priredili tekme v smuku in slalomu za prvenstvo Postojnskega okraja, v vseh starostnih kategorijah. Samo z Blok je bilo 156 tekmovalcev, prišli pa so tudi iz Postojne, Pivke, Rakeka in Starega trga.

Po vsej verjetnosti slika prikazuje prihod dela tekmovalcev na tekmo za prvenstvo Postojnskega okraja v februarju 1953. Tekmovalci gazijo od stare šole proti cilju proge med Velikim in Malim Piškovcem. Kaže, da je burja spihala severni rob Malega Piškovca, a tekma je bila vseeno. Smuk je bil speljan iz vrha Velikega Piškovca (816 m), ki se vzpenja na levi in nato skozi sedlo v ravnino, slalom pa z vrha Malega Piškovca (790 m) na desni, po slemenu in spet skozi sedlo mimo velike bukve v ravnino. Tekmovalci imajo že primerno smučarsko opremo, smuči z okovjem, gojzarje, nekateri celo kape kot legendarni Janez Polda.

Na tem terenu sem tudi sam opravil moj prvi smučarski tečaj pozimi 1958/59, potem ko je meni in sestri lepe bukove smuči izdelal Miro Peček iz Betonovega na Gori, najin oče pa je kupil okovje-šponarje “Latto”. Mirotova sestra Fani se je v tistem času pri našem očetu učila krojaškega poklica. Prvih pravih smučarskih zavojev nas je na Piškovcu učil kar ravnatelj Čebohin.

Smučanje je bilo v tistih letih v razcvetu, mnogi tekmovalci iz Notranjske so dosegali lepe rezultate po Sloveniji v tekih in alpskem smučanju kot n. pr. Franc Kandare iz Loške doline, Ivan Žurga z Blok in drugi.

Povojni zagon je usahnil konec 60. let. Bloke niso mogle slediti hitremu napredku drugod. Ljudje so odhajali in vasi so se praznile. Bloke so ostajale znane le še po orožnih vajah in manevrih, ki so bili vedno organizirani v najbolj odurnem, razmočenem, poznojesenskem času. Orožne vaje v dežju, blatu in mrazu, z obilo slabega žganja in lahko si je bilo Bloke zapomniti kot negostoljubne.

Leta 1974 pa se je le premaknilo na bolje. V okviru Društva Partizan je bil ustanovljen nov Smučarski klub Bloke. Fantje so dobesedno iz nič znesli skupaj prvo smučarsko vlečnico in jo postavili na Malem Piškovcu. Čeprav dolga le 200 m je dala pomemben zagon. Naslednje leto je bila na Liscu zgrajena še nova profesionalna vlečnica “Leitner”, dolžine skoraj 500 m, zgrajena s turističnimi ambicijami. Žal so gnile zime, pomanjkanje sredstev, zaraščanje nekdaj golih hribov ter pomanjkanje profesionalnega vodenja alpsko smučanje na Blokah potisnili v eksotiko, tako kot povsod drugod v sredogorju.

Ostali pa so leta 1975 pod vodstvom Janeza Kranjca z Bločic oživljeni Bloški teki, ki so danes organizirani takrat, ko sneg pač je. Torej ne vsako leto! S teptalci snega in trudom članov ŠD Bloke in TŠD Olimpija so proge potegnjene že nekaj ur po koncu sneženja, in prvo primerno nedeljo po 8. februarju so organizirani dobro obiskani Bloški teki.

Rojevajo se novi rodovi notranjskih smučarjev. Pokojni Janez Praprotnik jim je napisal:

“Pred krivinami njihovih smuči leži težka, a lepa naloga. Ujeti v nosnice duha in potrebe modernega časa ter iz Blok napraviti smučarska nebesa. Ne le za en dan v letu – za vse dni, ko njene planjave in gladki bregovi dremljejo pod iskrečim se snegom. Stari bloški smučar vabi in zavezuje”.

Viri:

• Notranjski listi 2., Cerknica, 1981.
• Bilten “1689 Bloke 1989”, ob 300-letnici izdaje Slave vojvodine Kranjske

Kraj: Nova vas
Datum: februar 1953, ocenjeno
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 26. 2. 2021
Oblika: fotografija