1918 Ceggia – Vojaščina vsepovsod

V tem prispevku je več fotografij iz kraja Ceggia, ki so se ohranile v zapuščini Alojza Tomca. Prikazujejo lepi kraj in razdejanje, ki so ga v njem, zlasti na cerkvi, napravili topovski streli. Fotograf je bil v tem kraju večkrat, vsaj sodeč po datumih ali pa se je celo skoraj dva meseca zadrževal v njem.

Vojak pazi na neotovorjene konje s svetlečo dlako. Kako pomembne so bile te pametne in lepe živali skozi tisočletja človeškega dela in vojskovanj od Bukefala, ki ga je jezdil Aleksander Veliki naprej … in še pred njim.

Vozova s konjsko vprego vojaki peljejo po ulici proti cerkvi. Le kaj prevažajo?

29. 8. 1918: Topovska krogla je zadela cerkveno kupolo, ki je nagnjena in poškodovana obtičala na strehi.

Nekje, se mi zdi, je še fotografija notranjosti te cerkve, kjer je videti ruševine okoli oltarja.

Zidovi so ostali celi. Kaj piše na plošči na cerkvenem zidu?

Pogled na poškodovano cerkev še z druge strani.

Je kupolo poškodoval avstrijski ali italijanski topovski strel? Kakorkoli, ko je bilo vsega konec in so se preživeli vojaki nasprotnih strani razšli domov, niso bili več isti ljudje kot takrat, ko so bili vpoklicani. Vojna jih je zaznamovala tako močno, da so mnogi do smrti dan za dnem obujali spomine na dogodke med njo.

Tudi Štefka Zapužek, Renkoča iz Markovca, si je za vedno zapomnila očetove pripovedi, ki jih je poslušala kot otrok. Leta 2002 je povedala:

Na naši žagi je bil prostor, kjer se je kurilo in je bilo notri strašno vroče, pečníca smo mu rekli. Zmeraj je gorelo v pečici. Zunaj je bila žaga venecijanka, tam je bilo pa za pogreti, tja je atek peljal ljudi.

Naš atek je bil avstrijski vojak in je pripovedoval … je samo tiste avstrijske imel v glavi … Je bil notri od štirinajstega pa do osemnajstega leta, potlej je bil pa še v Maistrovi tudi … Je imel neke medalje, priznanja in je o tem strašno rad pripovedoval … Saj sta z Lohnetovim Matevžem samo to strašno obnavljala … Ampak Matevž je še znal vse po datumih. Vse natančno, vse po nemško … Saj je malokdo preživel štiri leta v vojski. Atek je bil na poljski fronti, potem je šel pa na soško fronto. Imamo še pisma pa slike, ko je bil slikan pri nekem kotlu … Je tudi mama mu pisala …

Top z granato in razdejanje okoli njega, ki ga je naredilo nekaj drugega ali pa so top prestavili sem, potem ko je ustrelil od nekod drugje …

Lohnetov oče so se s svojimi vojnimi zgodbami trajno zapisali v spomin svoje vasi in Loške doline. Markovljanka Anga Petrič, Belmalenska, je leta 2002, ko so bili Lohnetov oče že davno v grobu, pripovedovala naslednjo zgodbo:

So Lohnetov oče povedali, ko so bili na soški fronti, da je imel eden od teh ta višjih njegovih rojstni dan. In so ti gospodje, oficirji ali kar so že bili, imeli slavje, vojaki so bili pa zunaj. In so bili napadeni. So zagledali, da so napadeni. Lohnetov oče so pa dali povelje ubraniti se – pa brez teh ta višjih, brez vprašanja … No, in to so oni ubranili, potem so ga pa poklicali, tega Lohnetovega očeta. Oče so mislili:
»Zdaj me bodo! Nekaj bo! Konec je z vsem!« …

In so mu dali pa odlikovanje! Za tisto, ko se je na hitro odločil sam, ko se ne bi smel.

Granate, ki jih razlagajo vojaki, so glede na velikost očitno namenjene topu na zgornji sliki.

Viri:

• M. Ožbolt: Andrejeva Stopinja, mečki glas, Ljubljana, 2004

Kraj: Ceggia, Italija
Datum: 29. 7. 1918, 29. 8. 1918, 3. 8. 1918, 7. 7. 1918
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 16. 11. 2019
Oblika: fotografije