1980 Markovec – Lohnetov oče

Nekega popoldneva davno nekoč v osemdesetih, ko so jih imeli že blizu devetdeset, sem slikala Lohnetovega očeta na Martinovi njivi. V ozadju se vidi Lohnetovo pokošeno krompirišče, kjer so bile vrste še na roke narejene počez po njivi, nato pokonci postavljene ostrnice in senena kopa pod pogorelo lipo, za grmi leske sta Jernejeva hiša in hlev, čisto zadaj pa Jurkova hiša, Trstenjakovo gospodarsko poslopje in hiša; ozadje vsega pa tvori pobočje Racne gore v daljavi. Moralo je biti nekje v začetku septembra. To je moja edina slika soseda, ki je po svoje obogatil naše bivanje na Trznah.

Ko sta moja starša leta 1954 v Markovcu začela kopati temelje za hišo, so Lohnetov oče že prve dni prišli pogledat kako in kaj. Niso bili veliko drugačni kot na tej sliki, posneti skoraj trideset let pozneje.

Rojeni so bili leta 1894 na Knežji Njivi kot Matevž Mlakar. Pred 1. sv. vojno so bili vnet telovadec in pevec pri Orlih, potem pa med prvimi vpoklicani ob začetku vojne leta 1914, stari dvajset let. Po burnih štirih letih bojevanja od Solkana do Piave in kdo ve kje še, so se ob koncu pridružili Rudolfu Maistru in se vojskovali za Maribor in Koroško.

Po vrnitvi domov so bili zaposleni na žagi pri Špetnaku v Markovcu. Poročili so se s sovaščanko Majdarjevo Lucijo in z njo imeli osem otrok: Toneta. Matevža, Franceta, Cilko, Ivo, Justo, Anico in Andreja. Ne vem, kdaj so kupili s slamo krito domačijo na Trznah, ki je bila prvotno last enega od Martinovih sorodnikov. Med vojno so vsekakor že bili v Markovcu, saj je bila njihova hiša polna podnajemnikov. Hišo so podzidali in na novo pokrili okoli leta 1954…

Pri težaškem delu na Špetnakovi žagi so se ponesrečili in ostali invalid. Da bi družina lažje preživela, so začeli izdelovati grablje, se pri tem delu odlično izmojstrili in po svojem izdelku postali znani daleč naokoli. Izdelovati grablje so se naučili še kot fant na Knežji Njivi, mogoče od kakšnega sorodnika oziroma prednika.

Nam so bili dober sosed od prvega dneva, ko smo v Markovcu začeli graditi hišo. Radi so kaj svetovali, pripovedovali o nekdanjih graditeljih, posebno so jih navduševali kamni in njihova obdelava. Govorili so o starem Štancarju, ki je vedno znal izbrati in odlomiti primerne trdne in zdrave kamne, da je iz njih izdelal imenitne nagrobnike, pragove, podboje in portale hiš … Tudi ko smo pri nas že drugič gradili, so še vedno prihajali naokoli, tako kot na tej sliki in nas včasih podražili, da si delo iščemo … Občudovali so ogromne kamne, ki jih je na svetlo zvalil buldožer in si skušali zamisliti, kaj bi se dalo narediti iz njih ali kako jih s čim manjšim trudim razbiti z zagozdo, zatolčeno v komaj vidno razo …

Druga njihova priljubljena tema so bile zgodbe o starih Knežanih in Knežji Njivi, v katerih so nastopali stari Dondič, Kropin, Pajnič, Polovnik …, potem tiste o starotrških magnatih, kot so bili Benčina in Karel Kovač, pa o Špetnaku, kako je bil bogat in da je imel celo svoj denar …

Najljubši pa so jim bili spomini iz prve svetovne vojne, ki jih je bil deležen vsak, ki je prišel po mleko, kupit grablje ali pa kar tako naokoli; če je bil obiskovalec tudi sam vojni veteran, je bilo veselje toliko večje in pripovedi brez konca.

Lohnetov oče so bili res odličen in neumoren pripovedovalec. Danes bi morda bolj kot z grabljami zasloveli in napravili kariero kot “storyteller”. Domači so njegove zgodbe tolikokrat slišali, da so jim šle že pošteno na živce, mi otroci, ki smo hodili tja po mleko, pa smo jih razumeli le na pol, ker je bilo v njih veliko nemških besed, a so bile povedane s takim žarom, da smo vseeno poslušali, dokler niso mati pomolzli, precedili mleka in ga nalili v kanglico. Takrat smo jo ucvrli domov, naslednji dan pa spet … Oče so sedeli za pečjo ali sredi hiše na trinožniku, iz žepa potegnili pol cigarete (nikoli niso pokadili cele, to navado so imeli še iz vojske), jo počasi kadili in pripovedovali o svojem mašingeveru, s katerim so streljali na Italijane, ko so bili geviršic numer cvaj, o šicngrabnih, kjer so se skrivali, o kaprolih, fedveblih in še kom, ki so jih morali ubogati in spoštovati … Nekaj teh pripovedi se je ohranilo posnetih in nekatere od njih so objavljene tudi na tej spletni strani.

“In če ne bi bila Avstrija propadla, bi mi danes imeli rento!” so zaključili pripoved o tem, kako so za pogum dobili veliko srebrno medaljo …

Bili so pobožen, a zaveden mož. V drugi svetovni vojni so bili terenec in ves čas delali za OF, vendar o tem pozneje niso skoraj nikoli govorili – spomini na mladost, pa čeprav je tekla na bojišču, so prevladovali.

Morda so tudi mene zgodbe Lohnetovega očeta kdaj utrujale, a danes sem hvaležna za tisto živo in strastno pripovedovanje, medtem ko sem med čakanjem na mleko opazovala, kako izdelujejo svoje slavne grablje … Najlepše je bilo, ko so jih za piko na i okrasili z rdečimi rožicami, po katerih so bile na daleč prepoznavne … A so po vojni zaradi njih imeli tudi sitnosti z davkarijo in plačali kazen …

Slovarček:

• mašingevir: strojnica
• šicngraben: strelski jarek
• kaprol: desetnik(?)
• feldvebel: narednik
• storyteller: pripovedovalec zgodb
• geviršic numer cvaj: strelec številka dve

Viri:

• Franc Mihelčič, Cerknica, ustno, november 2023
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas, LJ., 2004

Kraj: Markovec
Datum: okoli 1980
Avtor: Milena Ožbolt
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: —
Oblika: datoteka