Skip to content

1914 Markovec – Renkoč Janez in sestre

6. 05. 2017

Slika je nastala najbrž v fotografskem studiu oziroma vsekakor pred poslikanim platnom in v prostoru, okrašenem z lončnicami na stojalih. Fant sedi na udobnem belem stolu, dekleta v svetlih enobarvnih oblekah in visoko zavezanih čevljih stojijo okoli njega in ena mu je položila roko na ramo. Lepi, prav očarljivi so še po vseh teh letih, ko nas gledajo iz nekega drugega časa – resni, bistri, prijazni, urejeni.

Na sliki so odrasli in odraščajoči otroci mlinarja Janeza Janežiča v Renkočem mlinu v Markovcu. Med sestrami sedi Janez Janežič mlajši, rojen leta 1894, poznejši mlinar in gospodar, veteran 1. svetovne vojne, občasni sogovornik Otona Župančiča, ki je v sosednji Koča vasi dopustoval v tridesetih letih prejšnjega stoletja, upoštevan in spoštovan vaščan Markovca, ki smo ga otroci moje generacije poznali kot Renkočega atka.

Janez ima tukaj najverjetneje okroglih dvajset let in to nastanek slike postavlja v leto 1914, na začetek prve svetovne vojne. Videti je, kot da so se fotografirali, ko je bil Janez vpoklican v vojsko, saj so po pričevanju soseda in Janezovega vrstnika Matevža Mlakarja, Lohnetovega očeta “štiriindevetdeset letnike poklicali prve”. Temu, da je slika nastala za spomin pred Janezovim odhodom v vojsko, nekako pritrjuje tudi (nageljnov) cvet ali manjši šopek v njegovi gumbnici, medtem ko ga dekleta nimajo in pa zbledeli drobci spomina njegovih potomcev oziroma sorodnikov.

Ob Janezu so se slikale sestre Alojzija, rojena leta 1896, Marija, rojena 1898 leta; tej je leta 1902 sledila Angela, njej pa Jožefa 1904, nato Terezija 1906 in Marjeta 1908. Od Renkočih otrok na sliki manjka samo drugi brat Feliks, ki je bil rojen leta 1900.

Ne vemo čisto točno, katera od sester je katera na sliki, razen za prvo na levi. Tam stoji Jožefa Janežič, rojena leta 1904, ki so jo klicali Pepca in se je leta 1932 poročila k Ponudovim v Pudobu. Ponudova mama, kot so ji pozneje rekli, je bila – poleg vseh drugih sposobnosti in veščin, ki jih je obvladala – tudi odlična pevka. Njena vnukinja Lidija je še leta 2011 po spominu povedala besedilo šaljive pesmi, ki se jo je naučila od stare mame. Pozneje je besedilo dopolnil Pepcin sin Ludvik. Spodaj je aprila 2017 malenkostno popravljena verzija narečnega besedila šaljivke:

ENKRAT JE BIU EN MOŽ UBOGI,

KI JE BIU U VELIK’ NADLOGI,

ŽENI USO PROSTOST JE DAU,

VEČ K’ SAM VRAG PRED NJO PRESTAU.

 

ŽENA ŠLA JE U OŠTARIJO

Z MLAD’MI FANTI U NORČIJO,

MÒŽA PA DOMA PUSTI

IN MU OSTRO NAROČI.

 

NEKAJ ŠE JE POZABILA

IN SE JE NAZAJ VRNILA:

“U KEUDRU JE EN LONC STRUPÁ,

VAR’, DA NE POKUSIŠ GA!”

 

NAJPREJ JE PO HIŠ POMETU,

POL JE MED IZ LONCA SNEDU,

POL JE ŠU KOŠTRUNE PAST,

VOUK MU PRIDE ENGA UKRAST.

 

ŽENA PRIDE DOMU PIJANA

IN JE MÒŽA POUPRAŠALA:

“KAK’ SI VARVAL TI DOMA?

DA B’ NE BLO KAJ UKRADEN’GA!”

 

“NAJPREJ SEM PO HIŠ’ POMETU,

POL SEM STRUP IZ LONCA SNEDU,

POL SEM ŠU KOŠTRUNE PAST,

VOUK MI PRIDE ENGA UKRAST.”

 

ŽENA JE MOŽA KLOFTALA

IN GA JE PO HIŠ METALA.

“LUBA ŽENKA, PUST’ ME ZDAJ,

SAJ BOM KMAL MRTÙ,

K’ SEM VES STRUP IZ LONCA SNÙ!”

 

ŽENA MOŽA ZA ÙHO PLÙŠČE,

MOŽ PA TÁKRAT UAJNO BÙŠČE,

“LUBA ŽENKA, PIŠ ME U RIT –

PA SVA KVIT!”

Pesem je zapel Ludvik Ponuda 24. 4. 2017 doma, v Pudobu. Tako se je šele po šestih letih pokazala možnost, da se pesmici posvetimo bolj temeljito in Pepcin sin, tudi sam dolgoleten član zbora in odličen pevec, je pesem spet zapel in tudi dovolil, da ga posnamemo.  Pesem je humorna, a malo ali nič več znana, prihaja pa iz mojega domačega Markovca.
Zapeta je tako, kot jo je Ludvik Ponuda slišal peti svojo mamo.

Od mnogih pesmi, ki jih je pela Ponudova mama, se je v spominu potomcev ohranila še ponarodela Aškerčeva balada o mutcu z Osoj. Ta temelji na legendi o spokornem poljskem kralju Boleslavu, ki je v 11. stol. kot prostovoljni mutec hlapčeval v samostanu Osoje.
Janežičeva – Renkoča dekleta so se poročila na vse strani … Alojzija v Iga vas k Dubčim, Angela v Ivanje selo z Matičičem; Marija je vzela Jurija Jermana, ki je živel pri gradu Snežnik, Jožefa je šla v Pudob k Ponudovim, Terezija se je poročila na Rakek z železničarjem Bombačem, Marjeta pa z Adolfom Kačem iz Laškega, ki je bil računovodja na “Korletovi fabriki” in se je z njim selila iz Starega trga na Rakek, nato v Ljubljano v Galetov blok, nazadnje pa v Družinsko vas pri Otočcu …
Janez Janežič, ki je pozneje prevzel mlin in domačijo, je v avstrijski uniformi preživel vsa štiri leta prve svetovne vojne. Kako se je počutil v tem trenutku, ko je sedel med sestrami pred fotografom? Je bil navdušen nad vojskovanjem za presvitlega cesarja ali je bil poln tesnobe in skrbi?
Dragocen zapis na hrbtni strani slike, ki je omogočil nadaljnje poizvedovanje: “Renkoča družina z Markovca. Mama (poročena k Ponudovim) prva z leve.”
Fotografija je pritrjena na siv karton z elegantnimi obrobami.

Slovarček:

  • Korletova fabrika: žaga Karla Kovača, pozneje Mizarsko podjetje Stari trg, za njim tovarna pohištva Gaber in pozneje Svea, sedaj MGC

Viri:

  • Ludvik Ponuda, Pudob, april 2017
  • Lidija Veber, Cerknica, Cerknica, marec 2011
  • Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II, založba Družina, Ljubljana 2002

Kraj: ni znan
Datum: domnevno 1914
Avtor: ni znan
Zbirka: Ludvik Ponuda
Skenirano: 21. 1. 2017
Oblika: fotografija nalepljena na karton

Advertisements
One Comment leave one →
  1. martahren2112 permalink
    7. 05. 2017 18:37

    Zelo lepo, lepo tudi zapeto!

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: