1954 Podcerkev – O poplavah, cinglesarjih, urmoharjih, hauzirantih in drugih

Res visoke poplave v Podcerkvi so na sliki, samo pol krošnje mogočnega drevesa se vidi iz vode v daljavi, Jakopcova kapelica je mogoče zalita ali pa stoji bolj desno, od tiste pred Danami je mogoče slutiti le pikico. To je pogled od nove Hlepinove hiše proti Škriljam in Danam, kot ga je posnel Franc Truden okoli leta 1954. Golobina tam na koncu polja ne zmore požreti vse vode od obilnih nalivov, morda je tudi zamašena, če grablje pred njo niso več prestregle vsega, ker so do vrha zalite … Nekje v smeri Škrilj bi se lahko videlo ostanke mlina, a jih nekako ne najdem. Odstranili oziroma porabili so jih okoli leta 1960 … Povečava približa na levi nekaj kot vzdolž ceste v gozdu naložene hlode, ampak najbrž to niso, v daljavi nad požiralniki so dvignjene Škrilje in bolj desno Dane s takrat še kako aktivnim peščenkom pod Devinom. Tudi pisane njivice so proti desni na njegovem podnožju – poleti so kar žarele od barv – vseh sort zelene, rjave, rumene, rdečkaste in kdaj, ko so še sejali lan in je ta zacvetel, tudi modre. Glede na olistano drevje je slika najbrž nastala zgodaj jeseni.

Poplave so bile od pamtiveka v tem delu sveta pravilo. Matevž Hace je svoje značilne izkušnje z njimi popisal v knjigi za otroke Povodenj (“poúdǝn” bi rekli po naše). Takrat so kmetje napajali živino kar pod vasjo, kamor je segla voda, še prav jim je prišlo, ker ni bilo treba goniti živali dol do brega. Ko se je voda umaknila, so spomladi po tistih mokrih travnikih zacvetele velike lehe belih rož z rahlim vonjem po repi in trpkim, pekočim okusom – morala sem si jih nesti v radovedna otroška usta, kajpak, zato vem. Pozneje nekoč sem jim v knjigi Slovenske travniške rastline ob sliki našla tudi ime: travniška penuša. Za njo so se čez čas pojavile nežne kukavičje lučce, ki smo jim zaradi oblike listkov rekli kar nageljčki in jih nabirali za šopke, ki pa so takoj oveneli …

Šišnekova mati, ki so živeli v hiši najnižje ob poti, pa so večkrat pripovedovali meni in sami sebi o povodnjih, posebno tisto, kako je bila nekoč pri njih voda tudi v štali pod hišo …

Otroci moje starosti ob poplavah in tudi drugače nismo smeli do vode, ker je tam Krvavo stegno. Samo s poti sem lahko opazovala plivkanje in valovanje travnih bilk pod vodo in premikanje smeti, ki niso bile plastika, ampak le drobci suhih trav in drevesnih vejic, kak list in odpadel suh sadež. (Kako nam jo leta zagodejo: še smeti iz otroštva se mi zdaj zdijo vse žlahtne in imenitne)! S šibo sem od daleč drezala v tiste naplavine in se igrala, da imam ladjico, pri tem pa zaman pazila, da se mi čevlji ne bi zmočili. Kakšen čudež, da nekaj plava na vodi in ne potone – čeprav le trhla vejica! Zadovoljno sem ob vsem tem čudenju morda popevala Barčica po morju plava … Rib kljub mojemu velikemu pričakovanju ni bilo, prišle pa so žabe, ko je voda čez nekaj dni odtekla. Seveda pa so večji otroci vedno znova od kod prinesli nekaj lesa in si skušali narediti splav, dokler odrasli niso pregnali tudi njih. Toliko o sliki, poplavah in vodi.

V vasi pa se je z rahlimi prilagoditvami, kljub poplavljenim njivam in travnikom, dogajalo vse kot po navadi. Med drugim so tu in tam prihajali naokoli tudi tuji ljudje, pogosto vsem neznani in nam otrokom malce strašljivi.

Zadnjič sem naletela na izraz cinglesar, katerega pomen sem čisto pozabila. Zdelo se mi je, da beseda v nemščini pomeni nek poklic, a nisem našla nobene razlage in nihče blizu mene se je ni več spomnil. Ni mi dalo miru, dokler se mi ni s pomočjo znanca končno zasvitalo. Takrat pa se je vsulo iz pozabe …

Za vsakega neznanca, ki se je pojavil v vasi, smo kmalu izvedeli vsi. Najprej smo prihajajočega opazili otroci in leteli povedat domov, da gre po cesti tak pa tak mož z nečim na hrbtu, ali da se pelje s čudnim vozičkom. Za tega z vozičkom smo bili najbolj veseli, če je bil sladoledar … Ob koncu popoldneva so mu fantiči pomagali potiskati voziček v klanec od Dan do Varha in za lon dobili kepico sladoleda …

Vsake toliko se je od nekod vzel tudi cinglesar, z drugačnim vozičkom. Stari pa so omenjali tudi urmoharje,, ki jih v mojem času ni bilo več, čeprav je najmanj pol vasi še imelo njihove značilne (bavarske?) ure pendlarce po zidovih. Tudi kočevarskih hauzirantov oziroma obzirantov, kot so jim rekli pri nas, ki so ob žegnanjih prodajali sladkarije in droben nakit, ni bilo več in celo suhorobarjev se ne spomnim. Potujoči kino tudi ni več prihajal, saj je deloval stalni … Prišle pa so tu in tam ciganke, da bi šlogale, fehtale in tudi kaj sunile.

Nekoč se je pri nas na dvorišču pojavil visok in suh možak v sivem plašču in prav takem klobuku – malce gosposki je bil videti. Iz žepa je potegnil nekaj svetlečega, v papirčku zavitega. Kazal, govoril in ponujal je mami tako dolgo, da je kupila tisto menda zlato – ali vsaj pozlačeno – verižico s srčkom, sidrom in križcem po zelo ugodni ceni. Zdela se ji je imenitna in takoj si jo je nadela, ko je možak odšel. Oče, ki je pod noč prišel s šihta, je tisti nakup samo postrani pogledal in zagodrnjal: ” Da je zlata, praviš?” Potem je verižica obležala skrbno spravljena v predalu na psihi.

Prihajali so tudi fotografi ali njihovi zastopniki, ki si jim lahko naročil povečano in polepšano poročno ali kako drugo sliko. Po tisti izkušnji z verižico se je mama uprla skušnjavi, da bi imela tako poročno fotografijo, čeprav so jih imeli že vsi pari v vasi. Naročila jo je šele potem, ko smo že živeli v novi hiši. Izdelana je iz posamičnih slik očeta in mame, nekoč posnetih za dokumente, in sta prav imenitna na njej. Prave poročne slike pa v resnici nista nikoli imela – njuna poroka se je zgodila v vse preskromnih okoliščinah.

Bilo je že v sedemdesetih letih, ko so začeli prihajati po hišah še drugačni prodajalci: prinašali so pisane strojno pletene jopice in puloverje vseh vrst in velikosti po ugodnih cenah. Pa kakšno italijansko kastrolo tudi. Pletenine so bile lepe in trpežne in usmradile so se takoj, ko si jih imel nekaj ur na sebi – vse je bilo sintetično – lepo, a nič prijetno. Ker so postajale trgovine bolje založene in vsem dostopne, je tako trgovanje v nekaj letih zamrlo. Zadnji je prihajal naokoli le še postaren prodajalec nogavic, ki se mi je zajedel v spomin s svojim nemim sporočilom:

Če tako pomislim – kaj vse je hodilo naokoli! Malo so se tujcev ljudje vedno bali – nikoli ne veš, kaj jim pade v glavo. Že zato je bilo treba vsak večer skrbno pospraviti orodje, zakleniti vrata in biti vedno pozoren, kdo se smuka po vasi in okoli hiše. Socialna kontrola je bila tudi v tem oziru močna, še bolj kot milica ali “ozna, ki sve dozna.”

Zelo oddaljeno, a razločno pa se zdaj spomnim cinglesarja,, ki sem ga edinega res videla … Kadar je kakšni gospodinji prepuščal emajlirani lonec ali polomila marela, je zamrmrala: “Ko bo spet cinglesar prišel, moram dati tole popraviti …” In je stvar nekam odložila.

Potem se je nekega dne razleglo po vasi: “Škarje brusit, lonce flikat, marele popraflat!” in iz hiš so prihitele gospodinje z lonci, škarjami in marelami k suhemu črnikastemu in razkuštranemu možaku, ki je prišel v vas s čudnim vozičkom, na katerem je imel brusno kolo in vse sorte šaro, prav tako v nahrbtniku ali krošnji na hrbtu, se ustavil na prostranem Gregorinovem dvorišču sredi vasi ali tam nekje blizu … in se je začelo …

Ko je odšel, so ženske preizkušale popravljene predmete in godrnjale, če je plačilo preseglo vrednost dela, mulci pa smo se neutrudno podili po vasi in se vedno znova drli: “Škarje brusit, lonce flikat, marele popraflat!” v praznem upanju, da nam bo kdo nasedel in predvsem, ker se nam je zdelo zabavno oponašati cinglesarjevo nenavadno govorico. Kajti možaku se je reklo cinglesar – tudi to smo si takoj zapomnili.

Stari možje pa so v nedeljo popoldne po tistem obisku med čikanjem tobaka in pogovorih, komu je kaj in kako dobro ali slabo cinglesar popravil, med zobmi iztisnili tudi: “Da ne bi ta vrag črni še kakšne babe zaflikal …”

Slovarček:

• cinglesar: potujoči popravljalec kovinskih gospodinjskih predmetov in koles, hkrati brusilec nožev in škarij; mojster za vse
• urmohar: potujoči urar
• hauzirant, hausirer, tudi obzirant: potujoči prodajalec slaščic in okraskov; večinoma so bili to kočevski Nemci
• šlogati: prerokovati
• fehtati: prosjačiti
• psiha: komoda s celopostavnim ogledalom
• pendlarca: ura z nihalom (pendulum, lat.: nihalo)

Viri:

• Andrej Seliškar, Tone Wraber: Slovenske travniške rastline, Prešernova družba, LJ., 197?
• Franc Bavec, Podcerkev, april 2025, ustno
• Rajko Martinčič, april 2025, ustno

Kraj: Podcerkev
Datum: 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 21. 7. 2012
Oblika: negativ 6 x 9