1926 Dane – Takega malna pa še ne!
Tu so leta 1926, sodeč po letnici na hrbtni strani slike, pripravljali obnovo mlina v Danah, kot pove Anton Kandare iz Starega trga, rojen v Danah. Avtor slike ni znan, na njej pa so žagarji, ki s posebno ročno žago v okvirju na dvignjenem odru pripravljajo trame za obnovo ostrešja in morda tudi kakšnih mlinskih naprav. Na hrbtni strani sta poleg letnice še dve imeni: Šepec Anton, ki bi bil lahko (bodoči?) zidarski mojster, Andretov iz Dan, in mu po občutku pripisujem postavo na zgornjem delu slike ter Kraševec Alojz, najverjetneje lastnik mlina in mogoče darovalec slike, ki jo hrani Anton Kandare v Starem trgu.
Samo za fotografa so se moški postavili drugače kot med delom: zgoraj, kjer je treba najbolj vleči žago, je samo eden, njegov kompanjon pa se je pristavil k onima dvema na tleh in prijel v roke lonček s pijačo, da je posnetek bolj imeniten, čeprav je v posodi najbrž samo (hruškova) voda, ne pa kakšno vino. In samo simbolično je položil roko na ogrodje žage. Nekoliko presenečata tudi beli srajci obeh fantov; pa na cesti žagajo … Saj se menda niso tako uredili samo za fotografa? Je bil to Alojz Tomec? Pripisala bi mu tak značilen in poseben posnetek, ampak to je le bleda domneva.
Moj oče tesar, je v petdesetih letih še opisoval tak način žaganja, zdi se mi tudi, da sem nekoč videla odsluženo rezilo take žage, samega žaganja pa ne (več), le tesanje s plenkačo in pa gradbeni les obžagan z žagami na vodni ali parni pogon. Pač pa na Škriljah še hranijo tako ročno žago za štiri delavce v okvirju.
Zdi se, da žagajo nekje pri ovinku ceste iz Podcerkve proti Danam, saj se v ozadju vidijo Dane ob vznožju Devina in Javorniki nad njimi. Na fotografiji se da tudi vsaj zaslutiti, kako pisane so bile in kako visoko v hrib so segale danske in podcerkavske njive tiste čase – vsaka je bila posejana s čim drugim in zato vsaka drugače zelena, rumena, rjavkasta, tudi bela, roza ali modra, ko sta cvetela ajda ali lan -skratka druge barve … So na prvi njivi, ki se vidi za moškimi, posadili koruzo, ki je zdaj velika kak pedenj ali dva? V trenutku nastanka slike so njive videti še posebno bujne poraščene. Je bil začetek maja, ko je tudi pametno začeti večje gradbene posege, ki morajo biti do zime zaključeni? Na cesti je živahno: na bolj svetlem delu je mogoče zaznati dve ali tri postave, malo bliže pa vsaj en voz z vprego, če ne dva.
Na levi izstopa Kraševčev – Malenski mlin, ki je bil zelo poseben, z vasjo in peskokopom na še povsem golim Devinom v ozadju, na desni spodaj pa je posebej prikazana Patrnaštova trgovina, ki je založila razglednico. To je sedanji lastnik dobil mnogo let po izidu, ko je neki teti s kamionom pripeljal kose železja, kot mu je napisala na staro razglednico, njemu pa je slika pomenila veliko več in jo je shranil do danes.
Sliki je bil pozneje priložen tudi zelo zanimiv listek z naslednjo vsebino: To je edinstvena ohranjena slika mlina, objavljena tudi v Kebetovem zborniku, last 60-letnega Sterleta Jožeta, Dane 33.
In z drugim pisalom: Hvala za uslugo! Pozdrav Habe, Postojna, p.p.44
Pisec je bil prof. dr. France Habe, znameniti speleolog in krasoslovec, ki si je sliko izposodil za svojo knjigo o mlinih na kraških ponikalnicah od Obrha do Planine.
Na sliki je zadnji od vrste mlinov na strugi Obrha pred požiralnikom Golobina. Stal je le nekaj sto metrov preden Obrh ponikne v podzemlje. Kdaj je bil postavljen, je utonilo v pozabo, čas njegovega delovanja pa se je med ljudmi meril v stoletjih. Stavba je bila nenavadno visoka in to z dobrim razlogom. Imel je več kamnov – za belo moko, črno moko, koruzno, pa stope za ječmen in proso in najbrž še kaj in kar štiri mlinska kolesa. Streha “na čačko” je bila pokrita z lesenimi deščicami, nad vrati pa je bila v kamniti portal vklesana letnica, ki je žal izginila iz spomina.
Ta mlin je stal na mestu, ki je dvakrat na leto bolj ali manj poplavljeno, saj je to najnižji del Loškega polja. V normalnih razmerah je voda lepo tekla čez jez, kolikor pa je je bilo treba, jo je mlinar usmerjal na lesena kolesa, ki so vrtela mlinske kamne. V sušnem času je vodo zbiral za kamnitim jezom, ki ga je neprestano mašil z mahom, zaprl je tudi zapornice in tako nabral vodo, da je lahko mlel, ko mlini više ob reki niso mogli več, če si niso tudi oni nastregli vode pravi čas. Zaradi tega se je mlinar v Danah včasih jezil, češ, da mu drugi poberejo preveč vode.
Kadar pa se je začelo deževje in se je topil sneg, se je voda v strugi dvignila, prestopila bregove in poplavila polje. Pred regulacijo Golobine okoli leta 1930 še bolj, čeprav je bil tisti poseg narejen predvsem zaradi njiv pod gozdom, ki jih je prej močno zalivala voda, mlinu pa niti ni prvemu škodila. Golobino so nameravali razširiti še bolj, a se je Logatec uprl, ker bi potem bolj poplavljalo pa pri njih …
Voda je vsako leto (dvakrat) prišla tudi skozi vrata v mlin. Takrat je moral mlinar nemudoma spraviti žito, moko, pripomočke in kar je še bilo takega na varno: s škripčevjem je vse skupaj potegnil primerno visoko, na izbo, pod strop … zato je bila stavba zgrajena tako visoko. Kadar je voda še bolj narasla in prišla že do pod vasi, je do vrha, do izbe, zalila tudi mlin. Mlinar je takrat s čolnom (skozi okno?) hitro prepeljal dragocene surovine in svoje izdelke k sebi domov v vas, malo stran na gričku; ko je voda upadla, pa je z vozom vse pripeljal spet nazaj …
Ko je voda odtekla, je moral očistiti mlin, ga presušiti in vzpostaviti stanje, kot je bilo pred poplavo. Vse to je delal leto za letom in bil najbrž kar naprej na preži zaradi poplav – pa vendar se mu je mlin izplačal. “Bil je rentabilen !” pravi Jože Strle, ki je živel v bližini. Mlinar si je še zemljo lahko dokupil z dobičkom od tega … Povrhu gospodinje niso mogle prehvaliti moke iz danskega mlina – nikjer ni bila tako čista, drobno zmleta, okusna in skrbno presejana.
Tako je mlin deloval še nekaj časa, morda tudi po drugi svetovni vojni. Sama se spomnim, da je bilo še okoli leta 1955 iz Podcerkavskih njiv v daljavi videti stavbo danskega mlina, a ne vem, ali je takrat še deloval. Poleti je bila stavba videti kot stolp, ob poplavah pa čisto nizka, s streho le malo nad vodo. Dolgo je potem stal in počasi umiral, dokler ga niso leta 1961 podrli. “Ko sem šel leta 1960 v vojsko, je mlin še stal, ko sem se vrnil, ga ni bilo več …”, se spominja lastnik razglednice.
V potrditev pripombe o stoletjih življenja tega mlina pa še izvleček iz nekaterih dosedanjih zapisov o njem:
- leta 1606 imata v Danah mlin pod loškim gospostvom Tomaž Slane in Luka Ule;
- leta 1669 imata mlin Gregor Kraševec in Špela;
- leta 1726 ima mlin in žago Urban Kraševec;
- urbar od leta 1733 do 1738 omenja mlin in žago;
- urbar od 1797 do 1848 pa le mlin in mlinarja Jakoba Kraševca, za njim pa Janeza Kraševca.
Mlinarji so morali vedno gospodi plačevati vnaprej določene ustrezne davke in pristojbine in tudi to je zabeleženo.
Zgodba mlina v Danah, ki je morda imel še to prednost, da mu je v sušnih obdobjih zadnjemu zmanjkalo vode, je mogočen spomenik neprestanega boja človeka z naravo – spominja na Prežihov Boj na požiralniku, ali, če hočete, Hemingwayevega Starca in morje …
P. S.: Ko se je že zdelo, da sem o teh dveh fotografijah izvedela, kar mi je bilo namenjeno, se je pojavil tudi potomec zadnjega mlinarja, ki je potrdil pripovedi o tem, kako je mlin deloval, pač pa je o žagarjih menil, da ni šlo za obnovo mlina, ampak so možje na sliki pripravljali les za most pred Golobino, po katerem Danci hodijo na svoje njive in v gozd onkraj Obrha. Mogoče kdo ve še kaj več?
Viri:
- Jože Strle, Dane, marec 2023, ustno
- Tone Kandare, Stari trg, februar 2023, ustno
- Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II., Lj., Družina, 2002
Slovarček:
- na čačko: na zatrep
- izba: podstrešje; podstrešna soba
Kraj: Dane
Datum: prva slika 1926, druga slika pred drugo svetovno vojno
Avtor: nista znana
Zbirka: Jože Strle, Tone Kandare
Skenirano: 8. 3. 2023
Oblika: kopija fotografije, razglednica
RSS - Posts
Pri priči skušam popraviti napako v opisu žaganja:
Moški na sliki so se postavili pravilno, tako kot se je žagalo – eden zgoraj, dva ali trije spodaj. Zgoraj je bil vedno le eden, za dva ni bilo prostora. Zgornji, ki je sam stal na hlodu, je žago povlekel navzgor v bolj ali manj praznem teku, rezala je v glavnem, ko so jo povlekli navzdol. Pri tem je zgornji lahko nekoliko potiskal, njegova glavna naloga pa je bila, da jo je vsakokrat potegnil v izhodiščni položaj. Usklajeno in izurjeno moštvo je tako razmeroma hitro žagalo.
Naj bo opisano pravilno, morda še kdaj pride komu prav, čeprav zdaj že vse žagamo “na knofe”
Še presenetljiva zanimivost: opis tega žaganja mi je posredovala močna ženska, ki ga je okoli leta 1970 še sama izkusila!
Tone Šepec ml. mi je potrdil, da je moški na zgornji strani desno njegov oče Tone Šepec st., plavolasec prvi z leve pa Kraševec Lojze, Malenski. Delo, ki ga opravljajo pa je najverjetneje izdelovanje švelarjev, železniških pragov, kar jim je prineslo nekaj zaslužka.